Na naših srečanjih smo še v mrzlem januarju pogledovali v bližnjo prihodnost, v to, kaj bomo počeli naslednje mesece. Sklenili smo, da bomo vsaj enkrat na mesec naše skupne urice preživeli v naravi. Vsakega dneva se bomo razveselili, saj smo prepričani, da bo zahrbtni virus počasi omagal in da bodo zaščitni ukrepi pred njim milejši. Lažje bomo dihali, saj prihaja pomlad.
Zadnjo sredo v februarju smo se v sončnem vremenu odpeljali do Velenjskega jezera. Najprej smo se povzpeli na razgledno ploščo, od koder je lep pogled na jezero in okolico. V tem času narava na prvi pogled še počiva. Na sprehodu ob jezeru pa smo bili presenečeni. Ves čas so nas spremljali labodi, ki so plavali, se potapljali ali kar tako pozirali. Pravi lepotci. Ko smo mislili, da ne bomo videli nobene spomladanske rožice, so nas presenetile kronice, podlesne vetrnice in žafrani. Ob jezeru smo malo posedeli in uživali v lepi okolici. Nato še nekaj korakov in obkrožili smo obe jezeri. Menda smo naredili deset tisoč korakov. Prijetno utrujeni smo počakali na presenečenje ob koncu izleta. Majda, Boris in Danijel so poskrbeli za kulinarično presenečenje. Zadovoljni nad našim prvim izletom smo se še fotografirali za spomin in komaj čakamo naslednjega.
Cvetka Mastnak Čulk





