Jesensko pravljično uro v polzelski knjižnici smo popestrili s kamišibaj pravljico o šivilji in škarjicah. Otroci so nemo gledali ilustracije, ki so prihajale in odhajale v majhnem gledališču.

Zgodba jih je povlekla v vzporedni svet, kjer je mogoče vse. Tudi to, da škarjice same krojijo oblačila, če jih lepo prosiš, da začnejo in se tudi ustavijo. Hudobne graščakinje, ki želijo imeti vse, pa si tako ali tako ne zapomnijo vsega. Potem tudi škarjic, ki so jih na silo odvzele, ne znajo ustaviti. V gozdu, kamor je zbežala deklica, ko jo je graščakinja spodila, so jeseni tudi ježki, zviti v klobčič ali pa kam hitijo.

Tako smo po pravljici naredili svoje ježke in jim namesto bodic oblekli posušeno jesensko listje. Veselja in ustvarjalnosti je bilo ravno dovolj za prijetno jesensko popoldne.