Aprilska pravljična ura je bila v polzelski knjižnici pomladno razigrana. Ko je enkrat v srcu pomlad, je tudi dež in veter ne spodita. Zakaj zvončku rečemo zvonček, trobentici trobentica? Zvonita in trobita? Kako pa se sliši, ko se trobi?

Jaz vem, je rekel sodelavec Andrej Perger, ko je prišel izza knjižne police s trobento v rokah. Otroci so osupnili, starši tudi. Andrej je član Godbe Liboje, otrokom je pokazal, kako pride zvok iz trobente, poskusili so tudi sami in videli, da ni tako preprosto. S spremljavo trobente so zapeli nekaj pomladnih pesmi.

Irena je prišla z velikim rožnatim dežnikom in s pravljico Pod medvedovim dežnikom. Njen dežnik ni bil rdeč kot medvedov, a je bil dovolj velik, da so si lahko predstavljali, kako je medved pod svojega povabil gozdne živali, da so bile na suhem. Četudi pravljice niso slišali prvič, je vedno prijetno govoriti o tem, kako dober občutek je, ko si prijazen in pomagaš.

V ustvarjalnem delu so nastali papirnati tulipani v lončkih zemljo. Dobrih 15 minut je bilo treba, da so zrastli.

Irena Štusej