Na velikonočni ponedeljek (18. aprila 2022) smo se povzpeli na Donačko goro, enega zadnjih vrhov Karavank na njihovi vzhodni strani. Izleta se je udeležilo 31 pohodnikov.

Gora ima izrazito grebensko lego, izstopata dva vrhova, zahodni je lahko dostopen in za meter višji od vzhodnega, ki je nekoliko izpostavljen. Na glavnem (zahodnem) vrhu, ki nam nudi lepe razglede, je postavljena piramida.

Domačini ji pravijo tudi Rogatica, saj ima z zahodne strani podobo roga. Njeno staro ime je Rogaška gora. Današnje ime ji je dala cerkev svetega Donata, ki je zgrajena na njenih južnih pobočjih.

Tako kot Notranjci imenujejo svoj Snežnik notranjski Triglav, Primorci Slavnik primorski Triglav in Zasavci  Kum dolenjski ali pa zasavski Triglav, Donački gori Štajerci pogosto pravijo štajerski Triglav. No, tako imenujejo tudi mnogo višji Boč.

Na Donačko goro je bila pred 169 leti nadelana prva slovenska planinska pot. O tem govori v skalo vdelana tabla ob poti, ki poteka skozi bukov pragozdni rezervat. Meri 28 ha, zavarovan je od leta 1965.

Poleg pragozda je na gori tudi rastišče zelo redkega Juvanovega netreska. To je endemična rastlinska vrsta, ki jo lahko najdemo samo na skalovjih Donačke gore in vzhodnega soseda Resenika (735 m).

Na goro se lahko povzpnemo iz različnih smeri. Mi smo goro prečili od vzhoda, iz Žetal smo se podali po južnih obronkih Resenika do vzhodnega dela Donačke. Pred startom smo se okrepčali z velikonočnimi dobrotami, s katerimi nam je postregla Sonja.

Od sedla smo sledili poti na severna pobočja Donačke. Ta stran je povsem različna od južne po geomorfologiji in rastju. Pod grebenom smo vstopili v kratko steno, dobro opremljeno z varovali. Na grebenu sta nas pričakala sonce in veter, ki nam je ves čas izleta nagajal na poti in nas opominjal, da so rokavice in kape obvezni del planinske opreme na vsakem izletu.

S sedla na grebenu so se nekateri povzpeli tudi na vzhodni vrh. Nato je sledilo prečenje pod grebenom na glavni vrh. Ta je bil kot po navadi polno zaseben z obiskovalci, saj nanj pripelje lahka pot od Rudijevega doma, primerna prav za vse. Kot že zapisano, nadelana je bila leta 1853.

Po tej poti smo se prešerno razpoloženi spustili do Rudijeve koče, kjer smo se okrepčali in malo odpočili. Za tem je sledilo prečenje do zanimive cerkve sv. Donata in nato še zadnji spust do avtobusa, ki nas je čakal v vasi Sv. Jurij.

Kot vedno na naših izletih je bilo vzdušje odlično, tudi zato, ker v tem delu Slovenije pomlad nastopi prej, kot pri nas, zato smo lahko občudovali njeno prebujanje »na zalogo«.

Vera Slokan
foto: Marijan Denša