Pot je bila v začetnem delu zelo prijetna in nezahtevna, hodili smo večinoma po gozdu. Na razpotju smo se odločili, da pot nadaljujemo preko Mlinarice in naj bi v 4 urah prispeli na vrh Razorja. Prečkali smo nekaj melišč, opazovali kozoroge in gamse ter brez večjih naporov prišli do sedla Planja(2.349 m), kjer pa je pot postala zahtevnejša.

Z nekaj spretnosti in previdnosti ter s pomočjo klinov in jeklenic smo premagali zelo zahteven, a kratek vzpon, kjer je priporočena uporaba kompleta za varovanje. Ko smo si malenkost oddahnili in spočili ob prečudovitem razgledu, smo se vrnili do sedla Planja, od tam pa smo se spustili do Pogačnikovega doma na Križkih podih (2.050 m). Tam smo z veseljem odložili nahrbtnike in uživali ob pogledu na Križka jezera ter dolino Trente. Po 8 urah hoje se nam je prilegla tudi okusna topla malica.

Preživeli smo prijeten večer ob klepetu in igranju kart ter se kar kmalu odpravili spat, saj smo vedeli, da nas naslednji dan čaka še en podvig.

Zjutraj nas je budilka neusmiljeno spravila pokonci, v koči pa sta na že čakala kava in čaj. Po zajtrku smo se ob 7.00 odpravili proti novemu vrhu. V prijetnem jutranjem soncu smo kmalu dosegli vrh Bovškega Gamsovca (2.392 m) in bili očarani nad pogledom na Triglav in Triglavsko severno steno ter Križke pode. Dan je bil res lep in jasen zato se bil razgled še toliko lepši.

Sledil je spust čez Luknjo v Vrata. Pot nas je nekaj časa vodila po travnatem pobočju potem pa smo se začeli spuščati po melišču, dokler nismo prišli v pas porasel z grmičevjem ter se spustili na sprehajalno pot, ki nas je pripeljala do znamenitega klina (spomenik posvečen padlim partizanom gornikom). Posneli smo še zadnjo skupinsko fotografijo ter se veseli in zadovoljni sprehodili do Aljaževega doma v Vratih, kjer je na nas čakal avtobus.

6 ur hoje po soncu in vročini je bilo nekoliko bolj naporno, a zaradi tega naše zadovoljstvo in veselje ni bilo nič manjše, saj nam je brez večjih težav uspelo opraviti dvodnevno turo v Julijskih Alpah.