Po počitku na kmetiji pod vrhom smo po slovenski planinski poti veselo odrajžali preko Kovka (692 m) do Cola.
Na pot smo se podali ob rahlo preteči napovedi o možnosti za izlet neprijetnega vremena v obliki in vsebini dežnih kapelj in močnih vetrov. Vendar iz tega ni bilo nič. Iz krajev, kjer je burja doma, smo jo srečno odnesli brez dežja in brez vetra. Res pa je tudi, da nismo imeli želenih širnih razgledov vse do domačih gora, Triglava in morja.
Namesto pogledov na morje smo občasno občutili morje megle, vendar nas je obiskalo tudi nekaj sončnih žarkov. Bolj kot nad morjem megle smo bili navdušeni nad obilico (morjem) vonjav spomladanskega primorskega gozda. Cveteli in dehteli so divji kostanji (v parku), mali jeseni, glogi, češnje, bori in brini, rešeljike, šmarne hrušice, …
Zlasti nas je navdušilo morje rumenih avriklov, ki so nas gosto posejani spremljali lep del poti po grebenu Podrte gore. Družbo so jim delali številni modri spomladanski svišči (zaspančki).
Več fotografij in podrobnosti na naši spletni strani.