Gospa Elvira Brumat Medvešček, glavna pobudnica in avtorica razstave, nas je popeljala po razstavljenih delih. Na ogled so Vukova dela, dokumenti in prispevki o njegovem življenju in delu, vključno s knjigami drugih avtorjev, ki so pisali o njem. Razstavo si lahko ogledamo v času delovanja Krajevne knjižnice Miren do 25. marca 2024.

Naš rojak Stanko Vuk se je rodil 12. novembra leta 1912. Oče Anton je bil ravnatelj Čevljarske zadruge. Brezskrbno otroštvo v družbi petih sester in brata, je prekinila prva svetovna vojna, ki je domačine odgnala v begunstvo na Štajersko. V Nazarje se je preselila tudi Čevljarska zadruga skupaj z delavci in njihovimi družinami. Prva svetovna vojna je skoraj do tal porušila Miren. Ob vrnitvi domov, je bil Miren del Italije. Stanko je šolo obiskoval v Mirnu in kasneje v Gorici. Sprva ni čutil fašističnega pritiska, vendar se je ta sčasoma stopnjeval. Ljubezen do slovenstva mu je bila privzgojena v domači hiši in v okolju, ki Italijanom ni bilo naklonjeno. Prva literarna dela je objavil že v srednji šoli, nato pa je študij nadaljeval na univerzi v Benetkah, kjer se je družil z mladimi izobraženci. Javno kulturno življenje je potekalo v ilegali, a mladi so imeli veliko načrtov za politično in literarno delovanje. Po študiju se je zaposlil v Trstu, kjer je spoznal svojo ženo Dani Tomažič. Kmalu po poroki je bil aretiran in obsojen na dolgoletno zaporno kazen. Iz zapora je pisal svoji mladi ženi pisma, ki so bila edina možnost literarnega izražanja. Februarja 1944 je bil izpuščen iz zapora, z ženo sta se ponovno vselila v ulico Rosseti, kjer sta že čez par tednov padla pod streli neznanih morilcev.

Vukove pesmi in črtice še danes odmevajo in nas navdihujejo, medtem, ko je njegova življenjska zgodba pritegnila mnoge ustvarjalce (Boris Pahor, Tone Partljič, Fulvio Tomizza), da so pisali o njem. Hkrati je nasilno prekinjena zgodba mladih in obetajočih življenj, spodbudila številne raziskovalce, da so se posvetili temu pretresljivemu dogodku.