Njegova pesem Nekoga moraš imeti rad je skorajda ponarodela, verjetno jo marsikdo zna na pamet. Z Minattijevo poezijo se običajno srečamo v srednji šoli. V letih, ko sami nosimo srce na dlani, se kar naprej zaljubljamo in čakamo, da bo že enkrat prišel mimo nas tisti oziroma tista, ki mu bomo brez strahu podarili svoje srce.

»Nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen –

ker drevesa in trave vedo za samoto

– kajti koraki vselej odidejo dalje.«

(Minatti)

Minatijeve pesmi ne govore o junaštvu. Ne poveličujejo vojne. Ne obsojajo in ne iščejo krivde. Govore o trpljenju in upanju ter trdni veri v lepšo prihodnost, o tem, da bo enkrat le prišla pomlad.

Uslišana ali neuslišana ljubezen, hrepenenje po ljubezni, žalost zaradi ljubezenskih razočaranj so pogoste teme v slovenskem pesništvu. In tudi Minatti je ta čustva nenehno raziskoval, pesmi so osebnoizpovedne, intimistične.

Minattijevo pesniško ustvarjanje je bilo nagrajeno, večkrat nagrajeno. Naj omenimo samo tri najvidnejše: nagrada Prešernovega sklada (1964), Sovretova nagrada (1972) za prevajalske dosežke in Prešernova nagrada (1985).

Minattijevo poezijo so predstavili: Mojca Dolinšek, Andreja Brecelj Silič, Andrej Brešan in Matej Klanjšček. Glasbeniki Sofija Štukelj, Makrina in Jakob Quinzi ter Anja Klanjšček so poslušalce razvajali z odličnimi glasbenimi vložki. Za klavirsko podlago občuteno izraženim recitacijam je z avtorsko glasbo poskrbela Eva Dolinšek. Celotno podobo prireditve je s svojim pevskim nastopom dodatno obogatil Moški pevski zbor Anton Klančič iz Mirna pod vodstvom Mateja Petejana.

Besedilo je oblikovala Elvira Brumat Medvešček, prireditev je vodila Sonja Cijan. Slavnostna govornica v Štandrežu je bila dr. Marilka Koršič, v Mirnu pa dr Megi Rožič..

KD Stanko Vuk Miren - Orehovlje