Tako danes kot v preteklem stoletju obstajajo v svetu zelo resne razmere. Svet je zavrnil Boga in se uničuje z grehom. Ljudje smo do greha postali otopeli. Tako mimogrede grešimo in se tega sploh ne zavedamo. Danes se soočamo s posledicami te situacije. Zdi se, kot da žagamo vejo, na kateri sedimo. Posledično obstaja veliko razlogov, zaradi katerih prihaja Devica Marija in nas nanje opozarja. Mati ne more ostati tiho, če otroci krenejo na slabo pot. Večina teh prikazovanj je namreč nujen poziv človeštvu, ki je na poti samouničenja, naj preneha grešiti in se vrne k Bogu. Iz nastalega položaja se ne moremo nič več izkopati sami. Devica Marija nas kliče, da se vrnemo k temu, kar je resnično pomembno: vabi nas k molitvi in spreobrnjenju.

Sporočila potrjujejo obstoj štirih poslednjih reči: smrt in sodba, sledi pekel ali nebesa (takoj ali preko vic). Oznanjajo, da Bog je in da je gospodar zgodovine. Da so tako nebesa kot pekel resničnost. Potrjujejo tako vidne kot nevidne stvari. Pričajo, da nebeščani obstajajo in živijo s poveličanim telesom. Govorijo o pravilnosti izpovedi vere, kakor jo izrekamo med nedeljsko sveto mašo.

Zahodni človek se je obrnil k samemu sebi in ni pripravljen sprejemati žrtev in delati pokore niti zase, kaj šele za druge. Podlegel je potrošništvu in uživaštvu. Če bomo Marijina sporočila izpolnjevali v zadostni meri, bo mir in blaginja za vse. Če jih ne bomo upoštevali, bodo vsem sledile posledice. Zgodovina je to že dokazala. Zato izpolnimo, kar želi od nas Bog in nas prosi naša nebeška Mati – tako za svojo rešitev kakor za rešitev sveta. Odgovorimo Marijinim naročilom, da nas bo lažje varovala hudega.

Prikazanja Luciji v Fatimi in drugod

Marija se je prvič prikazala trem pastirčkom, Jacinti, Frančišku in Luciji, 13. maja 1917. Leto prej se jim je trikrat prikazal angel, ki se je predstavil kot Angel Miru in Angel Portugalske. Poleg tega, da jih je naučil dve molitvi in jih enkrat obhajal, jim je vsakič tudi rekel, da sta Srci Jezusa in Marije pozorni nanje in da imata z njimi načrte usmiljenja. Iz povedanega sklepamo, da ima svojega angela tudi Slovenija in seveda tudi naša župnija poleg zavetnika svetega Mihaela. Vemo, da ima vsak človek svojega angela varuha, zato se jim priporočajmo, da nas varujejo na poti svetosti, ki vodi v nebesa.

Marija je fatimskim pastirčkom rekla, da je mir na svetu v njenih rokah in da se bo svet rešil vojn in izprosil mir samo s čaščenjem Njenega Brezmadežnega Srca in molitvijo rožnega venca. Tako so izprosili konec prve svetovne vojne. V času med obema vojnama so samo portugalski škofje posvetili svojo domovino Njenemu Brezmadežnemu Srcu in tako je bila Portugalska obvarovana grozot druge svetovne vojne. Nemške enote so namreč že hotele vkorakati tudi v to deželo, ko so bile iz neznanih vzrokov odpoklicane.

Marija je v Fatimi pri prikazanjih večkrat prosila za molitev rožnega venca ne samo za izprositev miru svetu, temveč tudi za spreobrnjenje grešnikov in rešitev duš. Marija je vidkinji Luciji, kasnejši redovnici, rekla, da kdor se bo posvetil njenemu Brezmadežnemu Srcu, ne bo pogubljen, to je, ne bo šel v pekel. Seveda je posvetitev potrebno tudi živeti, torej poskušati udejanjati obljube, izrečene ob posvetitvi. V naši župniji opravljamo pobožnost prvih sobot na fatimski način že skoraj šest let.

Začetek pobožnosti petih prvih sobot

Marija je fatimski vidkinji Luciji pri drugem prikazanju 13. junija 1917 rekla: »Jezus želi vzpostaviti v svetu pobožnost do mojega Brezmadežnega Srca /…/ Moje Brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« V tretjem prikazanju v Fatimi, 13. 7. 1917, je presveta Devica dejala, da bo prišla prosit za posvetitev Rusije njenemu Brezmadežnemu srcu in zadostilna sveta obhajila petih prvih sobot v mesecu za grehe sveta, da bi se preprečila druga  hujša in grozovitejša vojna.

10. 12. 1925, ko je bila Lucija v Hiši Dorotejk v Ponteverdi v Španiji, se ji je Naša Gospa ponovno prikazala na svetlem oblaku z malim Jezusom ob strani. Marija je rekla: »Glej, moja hči, moje Srce, obdano s trnjem, ki ga nehvaležni ljudje vsak trenutek prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostjo. Vsaj ti me potolaži in povej, da obljubljam vsem tistim, ki bodo pet mesecev zapovrstjo na prvo soboto:

• šli k sveti spovedi,
• prejeli sveto obhajilo,
• molili en del Rožnega venca,
• mi delali družbo 15 minut v premišljevanju skrivnosti Rožnega venca z namenom, da bi me branili/tolažili;

da jih bom spremljala v uri njihove smrti z vsemi milostmi, potrebnimi za rešitev njihovih duš.

14. februarja 1926 se je Luciji ponovno prikazal mali Jezus. Prosil jo je, da se razširi pobožnost k njegovi Sveti Materi. Lucija mu je predstavila problem nekaterih duš, da bi se spovedale v soboto, in prosila, da bi bila spoved veljavna osem dni. Jezus ji je odgovoril, da je lahko celo več, pod pogojem, da smo v posvečujoči milosti in nenavezanosti na kateri koli greh, ko ga prejmemo v hostiji in imamo namen braniti Marijino Brezmadežno Srce.

Lucija je Jezusa vprašala, zakaj pet sobot, in dobila sledeči odgovor, da je razlog preprost: obstaja pet vrst žalitev in bogokletstev proti Marijinemu Brezmadežnemu Srcu:

1. proti Marijinemu Brezmadežnemu spočetju,
2. proti njeni nedolžnosti,
3. proti njenemu Božjemu materinstvu in hkrati sprejetju nje kot Matere človeštva,
4. javno sejanje brezbrižnosti, zaničevanja in celo sovraštva v srca otrok do te Brezmadežne Matere,
5. sramotenje Njenih svetih podob.

Bog je ljubezen, zato ne zapoveduje, temveč prosi. Marija nam prinaša Njegove prošnje, ne svojih. Naprošeno človeštvo naj bi z ljubeznijo prošnjo izpolnilo. Rešitev je torej v obojestranski medsebojni ljubezni. Če človek Božje prošnje ne izpolni, sledijo posledice.

Marija je prošnjo, ki jo je 13. junija 1929 zvečer izrekla sestri Luciji v kraju Tuy v Španiji, napovedala že leta 1917: »Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu Brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil. Božja pravičnost pogubi mnogo duš zaradi grehov, storjenih zoper mene, ki prosim za zadoščevanje: žrtvuj se v ta namen in moli.« Kot vemo iz kasnejših dogodkov in drugih Marijinih sporočil fatimskim vidcem, bi bil svet obvarovan druge svetovne vojne. Hkrati bi se ob pravočasni izpolnitvi prošnje Rusija spreobrnila in prenehala širiti svoje zmote.

Lucija je 29. avgusta 1931 iz mesta Rianjo v Španiji po Jezusovemu naročilu posredovala portugalskemu škofu da Silva naslednje Jezusovo sporočilo: »Sporoči mojim služabnikom, da bodo glede na to, da posnemajo francoskega kralja v odlašanju izpolnitve moje prošnje, njemu sledili tudi v bridkosti. Nikoli ne bo prepozno, da se zatečejo k Jezusu in Mariji.«

Pred začetkom druge svetovne vojne pa ji je Marija rekla: »Niso hoteli poslušati moje prošnje! Kakor francoski kralj bodo obžalovali, vendar bo prepozno. Rusija bo razširila svoje zmote po vsem svetu ter priklicala vojne in preganjanja Cerkve. Sveti oče bo moral trpeti.«

Kolikokrat in s koliko krajev nas bo Marija morala prositi oziroma nas bo lahko sploh še prosila, da ne bo prepozno?

Besedilo in foto: Janez Slokan

Literatura:

Ludovik Ceglar, Sporočila fatimske Gospe, Družina 1991

Ivan Pojavnik, Skrivnost koncila, samozaložba, Ljubljana 2008

Anton Nadrah, Fatima – okno upanja, Salve 2013