Za mobing (t. i. šikaniranje) je značilno, da se dogaja v delovnem okolju, kjer je komunikacija med zaposlenimi motena (konflikti). Napadena oseba je v podrejenem položaju in nanjo se sistematično, to je dlje časa, izvaja napad z namenom izločitve iz delovnega okolja. Napadena oseba to občuti kot diskriminacijo in običajno sploh ne ve, zakaj se ji to dogaja.
Kako prepoznati mobing?
Mobing lahko prepoznamo po naslednjih ravnanjih:
1. Ravnanja, ki vplivajo na samoizražanje in način komunikacije trpinčene osebe (prekinjanje govora, jemanje besede, kričanje, zmerjanje, omejevanje možnosti komuniciranja z nadrejenim, verbalne grožnje, pisne grožnje, izmikanje kontaktom, odklonilne geste, ”zavijanje z očmi” ipd.).
2. Ravnanja, ki trpinčeni osebi preprečujejo socialne stike
(s trpinčeno osebo se nihče ne želi več pogovarjati, ignoranca osebe, kadar sama koga ogovori, premestitev trpinčene osebe v odmaknjen delovni prostor, prepoved komunikacije s trpinčeno osebo ipd.).
3. Ravnanja, ki trpinčeni osebi krnijo ugled
(obrekovanje za hrbtom, širjenje neresničnih govoric, norčevanje iz telesnih hib, siljenje k opravljanju nalog, ki žalijo samozavest trpinčene osebe ipd.).
4. Napad na kakovost poklicnega in življenjskega položaja trpinčene osebe
(trpinčena oseba ne dobiva delovnih nalog niti si sama ne more najti dela, dodeljevanje delovnih nalog pogosteje kot drugim sodelavcem, dodeljevanje nalog pod nivojem njene sposobnosti in kvalifikacije ipd.).
5. Napad na zdravje trpinčene osebe
(dodeljevanje zdravju škodljivih nalog, grožnje s fizičnim nasiljem ali uporaba fizičnega nasilja, spolni napadi, namerno povzročanje psihične škode v zasebnem življenju ali na delu ipd.).
Kaj mobing ni?
Fizično in psihično nasilje samo po sebi še ni mobing, če niso izpolnjeni tudi drugi, zgoraj opisani bistveni znaki mobinga, vključno s tem, da traja dlje časa in sistematično. Prav tako ni mobing, če se od zaposlenega pričakuje opravljanje delovnih nalog skladno z njegovo pogodbo o zaposlitvi ipd.
Vzroki za nastanek mobinga so določena stopnja toksičnosti organizacije, kjer se odkriti oz. prikriti konflikti ne rešujejo. Večkrat se pojavlja v hierarhično organiziranih strukturah. Pri tem je odločilnega pomena “ton z vrha”, ali se bodo zadeve reševale ali ne.
Mobing je treba pravočasno prepoznati in ukrepati, saj so njegove posledice na trpinčeno osebo izjemno škodljive. Dokazana so psihosomatska obolenja trpinčene osebe (kosti, mišice, anksioznost, depresija ipd.). Slednja zato kmalu ne prenese več niti normalnih delovnih obremenitev, ker je fizično in psihično izčrpana in se večji del delovnega časa ukvarja z obrambnimi strategijami. Nemalokrat se zgodi, da trpinčena oseba izgubi službo (dobi odpoved ali pa sama da odpoved, ker ne zdrži več pritiskov). Posledice mobinga čuti tudi njena družina. Najhuje je za trpinčeno osebo to, da je zaznamovana in se v prihodnje težko ponovno vključi v delovno okolje.
Kako se zaščititi pred mobingom?
Ključnega pomena je, da pravočasno prepoznamo znake mobinga in ukrepamo. Če smo žrtev mobinga, priporočam, da redno beležimo vso svojo delovno komunikacijo (maili, zapisniki sestankov, dodeljevanje ali nedodeljevanje delovnih nalog, zapisovanje dogodkov in morebitnih prič ipd.). Ker gre za mobing le takrat, ko je šikaniranje sistematično in dolgotrajno, je zelo priporočljivo voditi dnevnik dogajanja najmanj 2–6 mesecev. Ko imamo zbrana vsa dokazila v organizaciji, podamo prijavo zoper kršitelja. Organizacija je skladno z zakonom dolžna zadevo obravnavati po postopku, ki ga mora imeti opredeljenega v svojem splošnem aktu, skladno z veljavno delovnopravno zakonodajo. Prijavitelj mobinga se s prijavo lahko obrne tudi na delovno inšpekcijo, vloži odškodninsko tožbo na Delovnem in socialnem sodišču in kazensko ovadbo zaradi šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).
Besedilo: Lucija L. Skok v sodelovanju z AIA Mladinskim centrom Mengeš