Konec aprila sem obiskal arheološko najdišče na Ajdni in od tu nadaljeval še do "Valvazorja", kjer si privoščim osvežitev in poklepetam s pohodnikom, ki se je vrnil z Vajneža. Opisal mi je svoje vtise in glede na slišano sem se odločil, da je to moj naslednji cilj. Prehodil sem že večino vrhov v Karavankah, nekatere tudi večkrat, še nikoli pa se nisem povzpel na 2104 m visoki Vajnež, ki se dviga levo od glavne poti proti Stolu.

Zjutraj, še v globoki senci, parkiram pri Završniškem jezeru in se podam v breg. Po dobre pol ure hoda me z markirane poti pritegne stezica, ki se odcepi levo, strmo v hrib. Kmalu dosežem greben in se preko korenin, še naprej, dokaj strmo vzpenjam skozi gozd proti severu. Po dobri uri hoda dosežem razgleden vrh, 1075 m visoki Smolnik, s katerega se odprejo lepi razgledi na Stol, Ljubljansko kotlino in Zg. Savsko dolino, kjer se na eni strani Save dviga Jelovica in v ozadju visoki vrhovi Julijcev, na nasprotni pa zeleni greben Karavank. Mnogim domačinom je prav zaradi teh razgledov Smolnik priljubljen cilj, kamniti dragulj ga imenujejo nekateri.

Spustim se z vrha in nadaljujem po stezi, ki vodi proti cesti na Potoško planino, po njej pa v  dobrih 15 minutah pridem do studenca Urbas. Tu poiščem nemarkirano pot, ki vodi desno do bivaka na Belščici, stezica se strmo vzpenja skozi gozd in strmina popusti šele, ko pridem iz rušja na spodnji rob travnatega pobočja Belščice. Za bivakom (zaradi zanemarjenosti in smradu odvrne vstop vanj, ne zasluži si imena bivak), zavijem desno, navkreber, proti grebenu. Čeprav me je mikalo, da bi šel še do Hrašenske planine se zato nisem odločil, saj sem bil tam pozimi, ko sem se spuščal s Kamnitnika.

Vzpenjal sem se kar povprek po travnem bregu, proti mejnemu grebenu, vmes sem se ustavljal, malo zaradi obilice različnega cvetja, ki ga je v tem letnem času tu v izobilju, pa zaradi velikega tropa ovac, ki se je pasel na pobočju in nisem hotel motiti njihove paše. Lepi razgledi, ki so se dpirali proti jugu, so večkrat pritegnili mojo pozornost. Po dobrih 2urah hoda dosežem greben in tu se odprejo razgledi še k našim sosedom, v Dravsko dolino. Ne mudi se mi, počasi napredujem po cvetočem grebenu, prehodim Mali vrh in nadaljujem proti cilju. Na 2104 m visokem Vajnežu pa me pričaka čreda konj, ki se je tam brezskrbno pasla, saj je vrh gore en sam položen, zelen pašnik posejan s cvetočimi, modrimi encijani.

S severa je prihajalo vse več oblakov in razgledi so se postopoma zapirali, zato hitro pomalicam in se odpravim preko sedla še na 2017 m visoki Potoški Stol. Malo me je mikalo, da bi se povzpel še na Stol, a so me prihajajoče megle odvrnile od tega. Odpravim se nazaj, preko pisanih pašnikov, po dokaj udobni stezi se vrnem do bivaka in nadaljujem nazaj na izhodišče. Še en čudovit dan med gorami in planinami v pogorju Karavank, ki si zasluži spomina.

Besedilo in foto: Tone Vidrgar