Letošnji Evropski teden mobilnosti je za nami. Čeprav so razmere narekovale, da ga moramo izvesti v omejitvah, smo vseeno izpeljali vse manjše prireditve, na katerih je bilo letos opazno več obiskovalcev kot lani. Ponovno smo veliko hodili, kolesarili ter se rekreirali na prostem in v manjših skupinah, upoštevajoč priporočila pristojnih služb, to smo počeli previdno, v okviru zaključenih skupin, saj so se druženja izvajala prav v času, ko je državo zajel močan drugi val okužb z novim koronavirusom. Potekali so tudi nekateri novi projekti, ki niso vsebovali druženj večjega števila ljudi, prav ti projekti pa so naredili naš, Medvoški teden mobilnosti, prav tako bogat kot so bili prejšnji. Če smo se lani dva dni v velikem številu obiskovalcev in družbi Biciklatorija družili v projektu Cestišče igrišče ter pekli palačinke, smo letos ta projekt zaradi previdnosti nadomestili z razstavo Sniških gar. Izvedli smo grafitiranje še drugega zidu v podhodu krožišča na Gorenjski cesti ter za dolga leta pustili sporočilo trajnostne mobilnosti, slikarja sta naslikala opozorilo planeta, ki prihaja naravnost iz prihodnosti. Njuna umetniška ustvarjalnost pod nekakšno težo virusne grožnje človeštvu ta trenutek ne bi mogla biti sodobnejša. Letos smo prvič po pravnih osebah v lokalni skupnosti oglaševali tudi pobudo Pripelji srečo v službo, ki nagovarja uslužbence, da se v službo podajo s kolesom. Organizirana je bila tudi videokonferenca Prvi zeleni koraki, ki z izjemno bogato vsebino ni in ne bo presenetila le učencev ter učiteljev, ki si jo lahko ogledajo tudi kasneje. Posebej bogat je bil tudi Pešbus, katerega se je udeležilo oseminpetdeset otrok; udeležili so se ga tudi trije vrtčevski otroci. Najmlajša udeleženka, ki je hodila v spremstvu bratranca in babice (del poti sta jo sorodnika tudi nosila), pa je štela komaj dve leti.