Praznik zahvale je dan hvaležnosti in zahvaljevanja in zajema zahvalo za vse naše življenje za vse, kar smo in kar imamo. Praznik zahvale so poznala že starodavna ljudstva, ki so v znamenje zahvale in prošnje za blagoslov darovala ječmenove snope ali pa enoletno jagnje. To ni samo dan hvaležnosti in zahvaljevanja, za letino in pridelke, ki jih je dala narava, ampak tudi za druge darove. Kot so spoznanje, svoboda, dobrota, dom, čas, vera. Cerkev s poudarjanjem pomena zahvale in hvaležnosti Bogu, stvarstvu in ljudem prebuja in krepi osnovno razsežnost medsebojnih odnosov in jim daje novo kakovost. Najvišja oblika zahvale za kristjane je daritev maše, kjer se Bogu Očetu zahvaljujemo za vse, kar nam je podarjeno. Maša je prošnja in zahvala obenem, zato je praznovanje zahvalne nedelje povezano z bogoslužnim obredom. Na zahvalno nedeljo so se verniki, duhovniki in škofje pri sveti maši s hvaležno držo zahvalili drug drugemu in Bogu za vse prejeto v minulem letu. Zahvala bližnjemu pomeni utrjevanje dobrih vezi in graditev občestva.
Na zahvalno nedeljo se v cerkvi Marije Vnebovzete na Brdu zberejo zakonski jubilanti, ki so, ali še bodo v tem letu praznovali okroglo obletnico skupne življenjske poti. Zbrane jubilante je v imenu župnije in ŽPS pozdravil Tone Meden in jih najprej spomnil na obljube, ki so jih izrekli mož ženi in žena možu. Nato pa jim je ob njihovem jubileju čestital v imenu vseh nas in jim zaželel še veliko lepih trenutkov v njihovih družinah, da bi v današnjem svetu omajanih vrednot vedno ostali zvesti drug drugemu in Njemu. Jubilantom je med sveto mašo spregovoril Ivan Povšnar in jim na zahvalno nedeljo, ki je dan zahvale za velik dar svetega zakona ter zakonskega in družinskega življenja. Je namreč tudi dan, ko rečemo ne samo hvala mami in očetu, ampak tudi človeku, ki ga komaj poznamo. Današnji Evangeljski odlomek zahvalne nedelje jasno potrjuje staro resnico, da nam na naša pota življenja Bog pošilja ljudi, ki nas podpirajo in nam stojijo ob strani. In tega se zakonski jubilanti še kako zavedajo. V nagovoru je naštel kar nekaj sklepov, ki naj se jih zakonci držijo: Izbral sem svojo ljubezen, ljubim jo in svojega izbora ne bom spremenil; poznam le eno dolžnost: ta je rad te imam; da bo najina ljubezen obstala morava oba hoditi v isto smer; resnično ljubimo takrat, ko drugega zakonca ljubimo tudi v njegovi slabosti in bedi; ljubezen slabotnega krepi; nad vse cenim ljubezen, ki jo sprejemam in sem hvaležen zanjo. " Na koncu premišljevanja se skupaj z našimi škofi in domačim župnikom zahvaljujem vsem župnijskim sodelavcem in župljanom," je tokrat strnil svoj nagovor duhovni pomočnik Ivan Povšnar. Zakonci so med sveto mašo ponovno obnovili zakonske obljube. Na koncu so zahvalo podali še zakonski jubilanti, ki ugotavljajo, da z leti postajajo njihovi zakoni vse bogatejši in boljši, kakor staro vino, ali kakor skorja drevesa, ki se vsako leto obnavlja in prenavlja in prinaša sadove. Po končani sveti maši in skupnemu fotografiranju so se napotili še v župnišče, kje so jim članice in člani Karitas pripravili pogostitev. In ker je običaj, da na ohcet povabiš tudi svate so tokrat povabili k skupni mizi še pevce in ministrante.
