In vendar se jim za njihovo delo oddolži nadškofija in jih tako enkrat letno povabi na romanje, ali duhovne vaje. Letos nas je nadškofijski animator za mežnarje in mežnarice Marko Košir povabil na romanje v Belo krajino. Tako smo se v jutranjih urah odpeljali izpred župnišča v Šentvidu pri Ljubljani v Belo krajino deželo belih brez, prijaznih ljudi in odličnega vina. Kaj hitro smo prišli do prvega cilja romarske poti, župnije Radovica in cerkve  Marije Vnebovztete, kjer nam je župniki Primož Bertalanič razložil zgodovino cerkve in nam spregovoril še o življenju in delu na tem koščku zemlje. Pri sveti maši se je  Marko Košir najprej zahvalil vsem, ki kakor koli skrbijo za cerkev, naj bo farna ali podružnična in poudaril, da smo steber na katerega se lahko župnik nasloni. Spomnili smo se tudi vseh tistih, ki jih nimamo več v svoji sredi in tudi tistih, ki so zaradi različnih vzrokov ostali doma. Po končani sveti maši so nam prijazni domačini postregli belokranjsko pogačo in kozarec rujnega. Pogačo smo dobili tudi ob vstopu v hotel Bela krajina v Metliki, kjer smo se dodobra okrepčali in se pripravili na popoldansko spoznavanje Bele krajine. Le lučaj stran od hotela stoji mogočna cerkev  posvečena sv. Nikolaju - Miklavžu in katere zgodovino nam je predstavil župnik  Jože Pibernik.  Po ogledu cerkve in del , ki jih je zapustil  Friderik Irenej Baraga smo se napotili do druge največje romarske poti v Beli krajini Tri fare v Rosalnice, ki je od Metlike oddaljena dobra dva kilometra in spada pod župnijo Metlika. Tudi tu smo prisluhnili razlagi zgodovine in nastanka cerkva metliškemu proštu Jožetu Piberniku. Odpravili smo se še v zgodovinsko bogato mesto Črnomelj, kjer smo si ogledali cerkev in  prisluhnili zgodam in nezgodam z obnovo če te župniku Petru Kokotcu, ki je poleg ostalega zadolžen tudi za pastoralo romov. Po ogledu čudovito obnovljen cerkve, manjša dela še sledijo ko bo .... smo si ogledali še njihov pastoralni center, ki stoji kar na delčku zgodovine samega kraja. Še pred tem  smo se dodobra spoznali tudi z  nastankom kraja, kar na ulicah prijetnega mesteca ob rekah Lahinji in Dobličici. Po obveznem okrepčilu malce po Gorenjsko spremenjeni  pogači in kupici domačega smo se odpravili proti domu, a ne še domov. Na povabilo župnika Luka Zidanška iz bližnjih Domžal smo obiskali še romarsko cerkev sv Lovrenca v Beli krajini Smuk, ki nas je pričakala v vsem sijaju, saj so imeli naslednji dan blagoslov obnovitvenih del. Res lep zaključek naše romarske poti je bil še obisk cerkve oddaljene od mestnega trušča v objemu narave in tako kakor vse cerkve dobrih ljudi.