Najprej smo se če odmislim postanek za kavico ustavili v Čedadu, ki je upravno in kulturno središče beneških Slovencev. Slikovito staro mesto ob reki Nadiži hrani številne kulturne spomenike iz različnih obdobij, ko je bil Čedad sedež Langobardske vojvodine, sedež oglejskih patriarhov in prestolnica Furlanije. Sprehodili smo se po mestu ter si ogledali njegove zanimivosti. Tako smo si v  starem mestnem jedru ogledali trg  Piazza del Duomo, Pretorsko palačo ali Palazzo dei Provveditori Veneti, katere izvedbo pripisujejo Andrea Palladiu in je bila zgrajena med letoma 1565-1586. Od leta 1990 je v njej Narodni arheološki muzej Čedada, v katerem so Reichenauski rokopisi, ki so na UNESCO-vem seznamu svetovne dediščine, kakor samo mesto. Katedrala Santa Maria Assunta je triladijska dvoranska cerkev. Prva cerkev na tem mestu sega v osmo stoletje, postaviti jo je dal patriarh Callistus. V sredini petnajstega stoletja je bila zaupana Bartolomeu delle Cisterne, ki jo je začel  obnovljati v beneškem gotskem slogu, a je arhitekt  umrl leta 1480, stavba  pa je ostala nedokončana. Do leta 1502 je velik del propadel. Rekonstrukcija je bila zaupana Pietru Lombardu, ki je zgradil sedanjo katedralo v mešanem slogu beneške, gotske in renesančne arhitekture. Glavni oltar krasi srednjeveška oltarna podoba, ki jo podaril patriarh Pilgrim II. (1195-1204) in kaže Marijo z Jezusom obdano z nadangeli in številnimi svetniki. In ker  je v bližini  Mestna hiša zgrajena leta 1565 in pred  njo  bronast kip Julija Cezarja smo si ogledali še to. Biti v Čedadu in ne  iti preko  reke Nadiže čez  Hudičev most, ki je znamenitost mesta tako po izgradnji obliki kakor po legendi je skoraj nemogoče. Še skok do cerkvice Santa Marija v Valle iz 8. stoletja, ki  stoji v bližini reke v stari langombardski četrti in je bila morda lagobardska kapela. Od tu se napotimo še k spomeniku Ivanu Trinku, „očetu“ Beneških Slovencev, ki je združil  Slovence in Furlane  pa čeravno na svoji zadnji poti. Pot nas vodi na 618 visoko romarsko pot na  Staro goro nad Čedadom ali Stara gora pri Čedadu  Castelmonte po Italijansko Na mestu današnje cerkve je stala že rimska postojanka, kar potrjujejo arheološke najdbe. Po prihodu krščanstva  v te kraje so na Stari gori postavili cerkev posvečeno angelu Mihaelu, ki je še danes zavetnik kripte pod cerkvijo. Mihael s sulico prebada hudega duha, kar simbolizira zmago krščanstva nad poganstvom. Pozneje so nad tem svetiščem zgradili cerkev posvečeno Mariji. Kdaj se je to zgodilo ni znano, ohranjen pa je dokument iz 8. stoletja, ki piše o benediktinkah, ki so romale vsako leto na Staro goro k Mariji. V srednjem veku je postala Stara gora najuspešnejša romarska pot v okolici: sem so prihajali romarji iz Goriške, Kranjske, Koroške in celo Štajerske. Staro goro je upravljal prošt iz Čedada, pozneje pa kanoniki čedajskega kapitlja. Ti so ohranili zapis o romanju na Staro goro:"Ko pridejo romarji na pot do Gore, se zresnijo, začnejo moliti in peti svete pesmi. Navadno se pri vsakem stebru ustavijo, ter opravijo desetko rožnega venca. Zelo stara je navada, da si romarji pripravijo lesene križce, ki jih puščajo pri stebrih ali postajah. Pravijo pa, da kdor prvič roma na Staro goro, mora imeti tak križec in ga prinesti s seboj, ter ga nekje sredi gore položiti k Marijini podobi."  Cerkev je dobila današnjo podobo leta 1744. Pri prezidavi so ohranili lepe marmorne oltarje iz 17. stoletja in Marijin kip iz začetka 15. stoletja. Ta kip sodi med najlepše Marijine upodobitve daleč naokoli in zato mu slovenski romarji pravijo Lepa Marija ali Živa Marija. Stara gora ima za Slovence poseben pomen tudi zaradi Starogorskega rokopisa  , ki je eden od starejših spomenikov slovenskega jezika. Nastal je ob koncu 15. stoletja in vsebuje iste molitve kot Celovški rokopis. O zgodovini romarskega svetišča nam je poleg vodičev turistične agencije Gaja spregovoril še Ivan Povšnar med sveto mašo. Po končani sveti maši je ostalo še dovolj časa za ogled romarskega svetišča , ali za osebno  molitev v spokojni tišini. Pot nas je pozno popoldne vodila med vinogradi proti Sloveniji, kje smo se v Solkanu po ogledu znamenitega kamnitega Solkanskega mostu še malce podprli . Naš vodič na poti s strani agencije Gaja je bil tokrat mag. farmacije Jože Kukman, ki ga poznamo kot odličnega poznavalca zdravilnih  rastlin in zato je pot domov minila prehitro, saj nam je ostalo še toliko vprašanj o zdravilnih učinkih rastlin, ki rastejo v naših krajih.