Letošnja Luč miru iz Betlehema tokrat zaradi spopadov na Bližnjem vzhodu  niso prižgali v Betlehemu, ampak  so jo prižgali v kraju Christkindl pri Steyru na Zgornjem Avstrijskem, ki je pobraten z Betlehemom, kajti tamkajšnji skavti so vse leto skrbno hranili plamen, ki ga je lansko leto v votlini Jezusovega rojstva v Betlehemu prižgala 12-letna Pillar Jarayseh.

Luč miru je v romarski cerkvi v Christkindlu tokrat prevzel devetletni Matthias Secklehner in so jo med sobotnim ekumenskim bogoslužjem v Votivni cerkvi na Dunaju razdelili skavtskim delegacijam iz dvajsetih evropskih in ameriških držav. Letošnje geslo in poslanica Luči miru iz Betlehema se glasita UPAJ, ZAUPAJ, STOPI. Lepo mi je. Vem, da moj svet ni popoln, a poleg mene gori plamen, ki sem ga prejel. V njegovi svetlobi zagledam bližnjega, ki sedi v temi. Tudi jaz sem bil kakor on. Takrat sem si želel moči, da bi lahko opazil bližajoči se plamen, zato mu previdno zakličem: »Upaj! Vedi, da kadar pred seboj vidiš senco, je za tabo luč.« Tišina. Morda pa moj klic ni bil dovolj prepričljiv? Nočem se obrniti stran, zato stopim bližje in glasneje zakličem: “Zaupaj! Zaupaj sebi, meni, Njemu.” Pogleda me in Luč, ki jo prinašam, mu osvetli obraz. Vidim izraz zaupanja. Sedaj mu lahko rečem: “Upaj, zaupaj in stopi korak proti Luči.”

Toplota plamena ga ogreje in mu da moč, da pride k meni ter sprejme plamen. Upam, da bo nekoč tudi on lahko rekel: “Lepo mi je. Vem, da moj svet ni popoln, a poleg mene gori plamen, ki sem ga prejel.”  Prvi del poslanice govori o zavedanju, da svet, v katerem živimo, nikoli ni brez slabih izkušenj in skrbi, vendar se kljub temu zavedamo, da je večinoma še vedno zelo lep. Nekateri ljudje tega včasih ne vidijo na enak način – včasih so to naši bližnji, včasih tudi neznanci. Najpomembnejša stvar, ki bi jo s poslanico radi predali naprej, je moč, da znamo opaziti človeka v stiski ter mu zmoremo ponuditi pomoč. 

V drugem delu govorimo o prepogosti situaciji, v kateri smo se gotovo že vsi znašli. Mnogokrat se zgodi, da človeka v stiski le bežno pogledamo ali na hitro namignemo, da bo še vse v redu, v resnici pa se poskušamo iz neprijetne situacije čim prej izmakniti. Pomembno je, da se takrat ne obrnemo stran, ampak stopimo bližje. Navežemo se tudi na vrednoto zaupanja in dejstvo, da moramo v življenju zaupati sebi, bližnjim in Bogu. Tretji del prinaša sporočilo, da človeku v stiski zares pridemo nasproti, ko se zanj potrudimo in mu v resnici želimo pomagati, biti opora. Pa vendar mora biti vedno vsak zase tisti, ki naredi prvi korak proti luči, proti svetlobi, proti novi priložnosti.

Zadnja poved je enaka začetku poslanice, s čimer želimo prikazati, da lahko tudi druga oseba oziroma vsakdo to sporočilo prenaša naprej.

V župnijo Krašnja je  prispela v nedeljo, 22. decembra, in po sveti maši so jo prejeli vsi, ki so želeli luč miru ponesti na svoje domove. Slednjih je bilo toliko, da je sveč celo zmanjkalo, vendar luč ostaja v cerkvi in lahko jo prižgejo še v naslednjih dneh le svečko morajo prinesti, da bo tudi na njihovih oknih in srcih zasvetila, če že ne luč pa vsaj lučka miru, ki ga  v plamenu nosi tudi luč miru iz Betlehema.

Majhen plamen gori na okenskih policah in kliče k miru, miru med nami samimi, miru v družini, miru v družbi in miru v svetu.  

DJD