Tokratno romanje  z agencijo Zvezdica zaspanka iz Domžal ni bilo  prav nič zaspano, saj sta za dobro vzdušje, poleg romarjev in romark, skrbela še vodič Rožle in župnik Bernard Rožman. V rahlo zasneženem sobotnem jutru 9. decembra smo se odpravili na  skupno romanje župnij, ki jih upravlja Bernard Rožman na Hrvaško. Za cel avtobus romarjev, iz župnij Brdo, Zlato Polje, Češnjice in Krašnja se nas je nabralo in odpeljali smo se na našo romarsko pot.

Za srečno pot,  za prijeten dan in srečno vrnitev smo se, na poti do našega prvega romarskega cilja, Velike Gorice, med vožnjo z jutranjo molitvijo in rožnim vencem  priporočili  Bogu in svetemu Krištofu.  V cerkvi Marijinega oznanjenja v Veliki Gorici  smo imeli sveto mašo, ki jo je daroval Bernard Rožman. Pred začetkom svete maše nam je o cerkvi in o utripu v župniji spregovoril diakon Filip Franjić, ki je, čeprav je  prišel na župnijo šele pred kratkim,  lepo opisal tako zgodovino cerkve kot utrip v župniji . Cerkev je ena izmed najstarejših v Turopolju in iz nje sta nastali še dve župniji in sicer blaženega Alojzija Stepinca in svetega Petra in Pavla. Čeravno nima statusa katedrale, jo imenujejo turopoljska katedrala, predvsem zaradi njene starosti. Nastala je na temeljih male cerkvice z lesenim zvonikom in poleg številnih razširitev preživela kar dva velika potresa in sicer leta 1880  in 2020. Po prvem potresu je pri obnovi sodeloval arhitekt Herman Bollea, danes pa obnovo vodi kar nekaj firm. V zadnjem potresu je največjo škodo utrpel zvonik in želja je, da se za letošnji božič iz zvonika ponovno oglasijo zvonovi. Utrip v župniji je zelo živahen saj imajo poleg biblične skupine tud od 30 do 40 ministrantov, kateheze za mladino in študente, otroški zbor, mešani zbor in zbor mladih, ter moško vokalno skupino sveti Josip. Kateheze pripravljajo tudi za zaposlene mlade, poleg tega pa še oratorij za otroke različnih starosti. Tudi birmanci  imajo svoje večere, ki jih radi obiskujejo. Po končani sveti maši smo bili povabljeni še v njihov pastoralni dom, ki je poleg župnišča in v katerem so se ravno pripravljali na miklavževanje, nas pa so prijazno pogostili s pijačo, toplim čajem in piškoti.

Niti rahlo naletavanja snega nas ni motilo pri ogledu prestolnice Zagreba, ki kot kulturno in zgodovinsko mesto vsako leto privablja veliko turistov prav v času adventa. Ob prihodu smo si ogledali živahno mestno središče, eno izmed najdaljših ulic, glavno ulico  Ilici, ki meri  5653 metrov, trg bana Josipa Jelačiča, trg Sv. Marka, kjer se nahaja parlament, kaptol, tržnico in tudi  maketo mesta na kateri smo se lahko prepričali o velikosti mesta in videli o številne znamenitosti v pomanjšani verziji. Žal smo si zaradi številnih obnovitvenih del, ki potekajo, zagrebško katedralo lahko ogledali samo od daleč in ob tem dojeli  moč potresa in razsežnosti poškodb, ki so takrat nastale. Številni deli cerkvenih stolpov, razporejeni okoli katedrale ter zvonika ovita v gradbeni oder, dajo slutiti, da bodo obnovitvena dela trajala še zelo dolgo in da je težko napovedati, kdaj bo obnova končana. 

Ostal nam je še prosti čas, da smo se odpravili na lov za spominki in na predbožičnem sejmu uživali v zagrebških specialitetah in kuhanem vinu. Vsekakor je bilo na vsakem koraku dovolj raznolike ponudbe toplih napitkov, da smo si lahko ogreli grlo in roke. Dan se je že prevesil v pozno popoldne in v mraku je mesto zasijalo v neštetih lučkah in svetlečih kreacijah, mi pa smo se po ogledu prijetno utrujeni z veseljem vrnili na avtobus. Pred nami je bila še zadnji del poti, vrnili smo se  v Slovenijo in si v Račjem selu blizu Trebnjega, v gostilni Kavšek, privoščili dobro večerjo in kozarček dolenjskega vina. Potem pa smo med vožnjo do doma prepevali in dan sklenili s pesmijo Angelček varuh moj. 

DJD