Na Zajčevi domačiji v Čepljah, kamor se Alenka in Matjaž še vedno rada podata, so luč sveta ugledali poleg Nika še Francka, Dore, Vida in Miha. Za kmetijo in otroke sta skrbno skrbela mama Katarina in oče Miha, ki mu glasba ni bila neznanka čeravno je bil samouk. Svoje znanje tako iz glasbenega kakor kmetijskega področja je prenesel najprej na svoje otroke od tam pa še na vnuke. In če kateri od Zajčevih otrok, ali vnukov poprime za kakšen inštrument že iz njega izvablja prelepe zvoke, kajti to imajo v krvi. Kar se glasbe tiče se ji je najbolj posvetil sin Niko, ki je že v najstniških letih začel z igranjem in imel že takrat svoj ansambel. Ob obisku doma pri Zajčevih nikoli ni bilo dolgčas, saj so se vsi radi vračali domov in skupaj zapeli in zaigrali, največkrat kar na krušni peči in bo dobrotah  domače kuhinje. Ob tem niso mogli brez tega, da ne bi zaigrali melodije, ki jih je igral ata Miha na neštetih ohcetih, veselicah, v družbi prijateljev, ali kar tako za lepši dan. V letošnjem letu bi pesmi prav posebno zvenele saj bi v krogu družine prijateljev in znancev slavil okrogli jubilej 70. let Niko Zajc. Ker ga ni več med nami a njegove pesmi še odmevajo tudi po zaslugi otrok in vnukov mu posebno praznovanje pripravljajo vsi domači in sorodniki.  Čeprav so godci veliko zdoma se hčerka Alenka spominja svojega očeta najprej kot odličnega godca in nato kot  dobrega ter milega očeta v pravem pomenu besede. Nikoli ji ni rekel  žal besede, sicer pa je bila njegova ljubica, kakor so vse hčerke pri očetih in ravno zato jo je že kot 10 letno dekle učil spoznavanja okroglih belih in drugačnih gumbov na priljubljeni frajtonerici, ki jo je začela igrati že prej takole na skrivaj v veliko veselje očeta. Ljubezen do očeta in matere je ostajala in se preko glasbe in igranja na harmoniko še vedno vrača v domačo sredino. Njej je največje veselje naredil, ko je v roke vzel dedkovo harmoniko njegovo pa predal v njene roke in sta vrezala kar nekaj po domače. A nista igrala samo za svojo dušo, podala sta se tudi na odre, Alenka pa celo na tekmovanja. In od tam prinesla domov tudi v očetovo veselje mnogo pokalov. Tudi sedaj še poprime za harmoniko in obljubila je, da bo na tokratnem Miklavževem večeru zaigrala očetu v spomin. Matjaž je za harmoniko poprijel še v času dedka Miha in to na skrivaj, ker je bil bolj plahe sorte in to ima verjetno po mami Katarini. Čeprav je ata Niko na sina polagal velike upe je bil le prezahteven učitelj in tako je Matjaž obupal nad učenjem harmonike, je pa po njem podedoval veliko veselje do dela z lesom, kjer ga ni preveč sekiral. Njegova mladost je mineval v večini pri stricu Mihu na kmetiji, kjer je z veseljem poprijel za vsako delo. Dokler niso otroci zrasli je še poprijel za harmoniko, ko pa so malce odrasli so  oni z veseljem  prevzeli inštrumente in igranje jim gre res dobro od rok . Sta pa oba odložila harmoniko za skoraj 10 let takoj po očetovi smrti. Prelomnica je bila želja mame Miljane, da očetove harmonike dobijo otroci Alenka in Matjaž in prvi vnuk, ki bo pokazal dovolj zanimanja za igranje na harmoniko in s tem ohranil dolgo zgodovino igranja pri Zajčevih. Ko pa imaš harmoniko doma ni lepo, da se na njej nabira prah in tako so se ponovno oglasili zvoki harmonike . Nikova želja je dobila svoj pečat na prvem večeru  njegovih melodij, ki ga je pripravil njegov brat Miha, s katerim ga je družilo veliko več kakor samo bratska ljubezen. V goste je povabil ansambel Svetlin,Čuke, Mlade Dolence, ki so bili ravno na začetku svoje poti in mnoge druge. Letošnji Miklavžev večer prvi vikend v decembru bo nekaj posebnega kot sem že omenil, saj se za 70. rojstni dan tudi spodobi. Poleg hčerke bodo zaigrali še vnuki in mnogi znani in malce manj znani ansambli . Spomin na Nika Zajca in njegove melodije bo tako ponovno zaživel in živel do naslednjega večera njegovih melodij.