Zahvaljujoč se KUD Fran Maselj Podlimbarski iz Krašnje, ki je postavilo table z imeni in opisom, se še ohranjajo domača imena posameznih hiš, čeravno nekaterih ni več. Verjetno bi bila zgodovina zelo zanimiva, če bi jo pisale posamezne zgradbe, saj se je v številnih letih marsikaj zgodilo. Od začetka gradnje pa vse od tega, da so prišle v druge roke in še kaj bi bilo opisanega.

Tokrat nam je v petek, 19. septembra, v Društveni dvorani v Krašnji, Matej Kotnik spregovoril o Španovi hiši. Na podatke o njej in njenih lastnikih, ki so se menjavali iz roda v rod je naletel pri iskanju nekaterih drugih podatkov in jih potem združil v zanimivo predavanje o Krašnji in o Španovi hiši. Svoja spoznanja je tako delil s številnimi obiskovalci, ki smo prišli v Društveno dvorano prisluhniti zanimivostim o Krašnji in njihovih prebivalcih v času razcveta Krašnje.

Cesar Jožef II., za katerega je veljalo, da ima toliko naslovov, ki jih še Trump nima, je marca leta 1784 prespal Pr' Špan v Krašnji, ker je v tistem času imela daleč največ prebivalcev v Črnem grabnu, in sicer kar 182 duš. In ti so lahko zgledno oskrbeli cesarjevo vojsko in spremstvo. Sicer je bila Španova domačija dokaj velika in tudi hlapcev in dekel je imela kar nekaj. Včasih je bilo drugače pravijo starejši in res je bilo tako, kajti pri izbiri koga bo vzel ali vzela za poroko v tistih letih ni bila najbolj pomembna lepota izbranke ali izbranca ampak to kar je tudi danes statusni simbol, denar. Tudi za krst so vedno izbrali kakšnega iz višjega sloja. Španova domačija, je obsegala precejšen del sedanje Krašnje in je po porokah prešla v last družine Zupan. Slednja ni bila znana samo v Črnem grabnu, ampak so posamezniki izstopali tudi širše, npr. Sebastjan Zupan, ki je bil drugi župnik v župniji na Brdu ter revizor Japljevega prevoda sv. pisma in dr. Jakob Zupan, sodobnik Prešerna, Čopa in Kastelica, ki je pisal v Kranjski čebelici, zbral in objavil 500 slovenskih pregovorov, z Vodnikom napisal prvi komentar ob odkritju Brižinskih spomenikov in kljub drugačnim sodobnim zapisom, prvi začel tako imenovano črkarsko pravdo. Med drugim je govoril kar 17 različnih jezikov in je imel prvi vojno za pravopis. A še preden smo prišli do tega smo se spoznali s takratno ureditvijo, ki se je v 18. stoletju začela s cesarjem, nadaljeval z gospodo oz plemstvom, duhovščino, meščanskim stanom in kmeti ter nazadnje tlačani. Seveda imajo svoje mesto tudi mali kmetje, kajžarji ter gruntarji. Ob tem velja posebnost, ki ji verjetno nismo predstavljali kakšne posebne pozornosti in to so gumbi na lajbču oziroma telovniku. Število le teh je predstavljalo statusni simbol.

Tako mo tokrat poleg zgodovine družine Španove domačije izvedeli veliko tudi o utripu in bolj ali manj znanih osebah iz Krašnje, ki je imela duh na katerega smo lahko ponosni. Od številnih letnic in podatkov se človeku zvrti v glavi in vendar so kar nekateri obiskovalci tokratnega predavanja hodili radi v Španovo hišo. No, če so ravno radi hodili podatki ne navajajo, so pa morali, kajti kasneje je zgradba postala šola. Do leta 1976 so tako imeli pouk v tej več kot 350 let stari stavbi, ki ni bila več primerna za šolo. 6. maja 1976 je močnejši potres povzročil večje razpoke na šolskem poslopju. V spodnji učilnici smo strop podprli s tramovi. Po ogledu strokovnjaka iz Zavoda za varstvo pri delu so inšpekcijske službe Občine Domžale so prepovedali pouk v tej stavbi. Štefan Levičnik se je z družino prav v tistem času preselil v novo hišo in tako je njegova izpraznjena hiša v prvem nadstropju postala začasna šola in ponovno se je pisalo novo poglavje zgodovine šolstva v Krašnji.

DJD