Po osvežilni kavi smo se podali po gozdnati in deloma travniški poti do najvišjega vrha Velike Slivnice (1114 m). Travniki in pašniki se zaradi postopnega pogozdovanja in zaraščanja hitro krčijo. Z vrha hriba, ki ga sestavljata jurski dolomit in deloma zakasneli apnenec, je lep razgled na Cerkniško jezero, Notranjsko podolje in okoliške planote. Ob vznožju Slivnice je več kraških izvirov. Dohod do vrha je bil še precej zasnežen, da smo lahko uživali še v zimski idili. Tik pod vrhom je prijeten planinski dom, kjer so otroci dobili sladke palačinke, odrasli pa potrebno mokroto. Ker smo ob zvokih orglic in izbornem petju navdušili tudi tuje goste in strežnico, nam je podarila njihovo specialiteto – slivniško omleto, ki smo jo skupinsko napadli in pospravili.

V sončnem vremenu smo se podali v dolino in na klopci ob parkirišču naredili načrt za naprej (Blegoš, Snežnik, …).