Kot vsi vemo se čebelarsko leto začne sredi poletja in takrat moramo biti dosledni pri čebelah, da bomo kasneje, spomladi imeli lepe in zdrave družine.
Na Uršlji gori, na 1699 metrov nadmorske višine sta zimo 2019 – 2020 prezimili dve družini. Obe sta bili zelo lepi. Pri zdravljenju je bilo odpada minimalno, nekaj deset varoj.
Glede na takšno višino, je bila na gori zima zelo mila. Zaradi inverzije in skoraj nič snega ter veliko sončnih dni je matica pričela z zaleganjem.
Čebele v obeh panjih so preko zime zasedale skoraj vse ulice.
Na takšni višini je spremenljivo vreme stalnica. En dan je lahko + 10 stopinj, že naslednji dan pa je – 5 stopinj in pol metra snega.
Najbolj me je zaskrbelo meseca marca, ko je bilo v panjih že precej zalege, zunaj pa je bilo nekaj dni – 20 stopinj. Ampak sem se kasneje aprila, precej oddahnil, saj je bilo ob pregledovanju čebel vse v najlepšem redu.
V panjih sem 21. aprila razširil prostor. Takrat sem dal v medišče 10 neizgrajenih satov. Ker tedaj cesta do vrha Uršlje gore še ni prevozna zaradi snega, je bilo potrebno nesti vse potrebne stvari peš na goro, tako kot so to delali v starih časih.
Preko celotne sezone so čebele nabrale veliko cvetnega prahu, medičine pa skoraj nič. Temu je botrovalo res slabo in muhasto vreme preko celega leta. Veliko dni je bilo deževnih, oblačnih, meglenih in mrzlih, kar je na takšni nadmorski višini še precej bolj izrazito.
S punco Anjo sva jih zato morala redno oskrbovati s sirupom sladkorne raztopine. 2 do 3 krat na teden sva peš odnesla na goro 3 litre raztopine, na vsak panj po 1,5 litra.
Lahko rečem, da je bilo porabljenih približno 100 kilogramov sladkorja za 2 družini.
Meseca julija sem v panje dal CheckMite in ob naslednjih pregledih podnice ni bilo zaslediti kakšne varoje. V sredini meseca septembra sem zadimil z Varidolom, čez dva tedna ponovil, a na podnicah še vedno nisem našel niti ene varoje. Zato se sprašujem ali morda obstaja kakšna povezava med nadmorsko višino in pojavnostjo varoje? Ali jo morda motijo prevelike temperaturne razlike, ki se pojavljajo na takšni višini?
Sedaj sta obe družini zelo lepi in pripravljeni na letošnjo prezimitev. V mesecu decembru bom vseeno še pokapal z oksalno kislino in takrat še enkrat preveril odpad varoje.
Za konec naj povem, da smo letos ob čebelnjak koroški čebelarji postavili še lesenega medvedka sladkosneda ter klop, ki nudi pohodnikom počitek ob gledanju pridnih čebelic.
Vse, ki doslej še niste bili na naši Uršlji gori pa vas vabim, da si le pridete pogledati najvišje ležeči slovenski čebelnjak, saj vas zagotovo ne bo razočaral. Prav tako pa vas bo navdušil tudi sam vrh, saj ponuja prijetne razglede na vse smeri.
Nejc Juvan

Čebelarska zveza Slovenije