Tudi v šoli se o naravi učijo preko računalnika. Nekateri mestni otroci se gozda celo bojijo: v njem so namreč klopi, kače in medvedi, v njih ni cest in smerokazov. Videl sem, kako so se najmlajši v telovadnici drzno vzpenjali po plezalni steni, na do tal vejnato drevo pa si niso upali splezati. To niti ni čudno, saj je prosta narava za njih vse bolj tuje, lahko bi rekli »nesterilno« okolje. Celo na podeželju otroci doživljajo gozd vse preveč enostransko. Kmečki otroci vedo veliko o tem, kako se poseka in spravi les, poznajo borovnice in kostanj, ne ločijo pa več jerebike od krhlike, kaj šele, kakšna je njuna vloga v gozdu in za kaj ju lahko uporabljamo.

Začelo se je gozdnimi učnimi potmi…

Ena od dejavnosti javne gozdarske službe je tudi naloga, približati gozd ljudem, zlasti mladini. Popularizacija gozdov ima v slovenskem gozdarstvu dolgo tradicijo. Del te tradicije so gozdne učni poti. Postavljati so jih začeli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zavedali so se, da lahko javnost gozd najbolje in najintenzivneje spozna v gozdu. »O gozdu v gozdu.« Ena prvih poti je bila gozdna učna pot Savina nad Ljubnim, urejena je bila leta 1975. Tudi slovenski del evropske pešpoti E6, je gozdar Cigler leta 1975 v znatni meri speljal skozi gozdove. Prvim potem so sledile številne druge, po katerih so lokalni gozdarji vodili skupine učencev in seveda tudi druge zainteresirane javnosti ter jim govorili o gozdu in naravi nasploh.

Kmalu se je pokazala potreba po drugačnem vodenju, kot je bilo samo pripovedovanje in kazanje v smisli »to je to drevo ali grm in to je ta žival«. Naravo, gozd je treba doživeti in jo občutiti. Drevesa, ta velika živa bitja so kot naročena za to. S svojim obsegom in energijo očarajo vsakega, od malčka do starca. Objemanje debelih dreves je bilo zagotovo eno prvih dejanj doživljanja gozda pri vse bolj spontanih in vse manj »poučevalnih« vodenjih skozi gozd. Še prej so seveda vsi obiskovalci prisluhnili ptičjemu ščebetu in šelestenju vetra v drevesnih krošnjah. Na vrsti je bil vonj. Za začetek je bilo dovolj prgišče gozdnih tal in vprašanje: »Po čem diši gozd?« Odgovor je ponavadi – po gobah. Odgovoru sledi gozdarjeva razlaga, kako snovi v naravi krožijo, pri tem jih zelene rastline s pomočjo fotosinteze sestavljajo, živali predelujejo in glive razstavljajo. Danes skoraj ni vodenja po gozdu brez doživljanja gozda in njegovega občutenja preko več čutil.

Nadaljevalo z gozdnimi učilnami in delavnicami…

Skoraj sočasno s potmi se je pojavila potreba po tem, da lahko otroci (in drugi) gozd raziskujejo in preučujejo. Razvijati se je začela ideja o gozdnih učilnah. V naših razmerah so bile redke in skromne v primerjavi s tujino, vendar smo znali improvizirati. Ker ni bilo sredstev za prave gozdne učilne, z vso potrebno infrastrukturo, smo razvijali delavnice. Ko jih gozd in gozdarjeva beseda pritegneta in začarata, se otroci lotijo neumornega raziskovanja, treba jih je samo malo usmerjati, ter imeti za  to dovolj znanja, volje in časa. Najboljša pot je igra. Za igro ni treba veliko sredstev. Četudi smo imeli na razpolago samo raziskovalni lonček, smo znali otroke navdušiti. Tudi klop v njem, čeprav navidezno večji, kot v resnici, na koncu ni bil več tako strašen. Najbolj znana gozdna učilna je Gozdna hiša Mašun pod Snežnikom.

Vsa spoznanja in dognanja o načinih poučevanja v gozdu se zlivajo v razmeroma novo vedo, ki ima dolge in široko razpredene korenine. Uveljavilo se je ime gozdna pedagogika, prvič v 80-letih v Švici. Ustanavlja se evropska mreža gozdne pedagogike. Cilj je oblikovanje pozitivnega odnosa ljudi, zlasti mladine, do gozda po načelu »učiti se srcem, rokami, možgani in z vsemi čutili.«

Marijan Denša,

Zavod za gozdove Slovenije,

vodja odseka za gojenje in varstvo gozdov