Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za petek, 22.06.2018

pretežno oblačno
Ponoči se bodo padavine in nevihte razširile nad večji del države. Vmes bodo tudi močnejši nalivi in sunki vetra. Najnižje jutranje temperature bodo od 15 do 19 °C.
16°C | 19°C
sobota, 23.06.2018
7°C | 21°C
nedelja, 24.06.2018
8°C | 20°C
ponedeljek, 25.06.2018
11°C | 22°C
Opozorila
Četrtek, 21.6.2018 ob 18h
Zvečer so na severu in severovzhodu možne močnejše nevihte.
16°C
19°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Kultura

Ob svetovnem dnevu maternega jezika (21. ......


KULTURA

| |
21.02.2018      12:58
A A

Ob svetovnem dnevu maternega jezika (21. februar)



Deli:
Jezik ni le sredstvo sporazumevanja, temu rečemo govorica, ampak je temelj, na katerem neko občestvo gradi svojo samoprepoznavnost, samozavest, svojo duhovno podobo: umetnost in kulturo. Od Brižinskih spomenikov dalje, torej več kot tisočletje, slovenski jezik priča, da smo samosvoje ljudstvo, ki je z ustoličevanjem karantanskega kneza na knežjem kamnu razumelo tudi pomembnost prenosa pravice vladanja z ljudstva na vladarja. Da so se ustanovni očetje Združenih držav Amerike pri pisanju Deklaracije o neodvisnosti leta 1776 zgledovali pri obredu, ki se je odvijal ob knežjem kamnu, je znano in priznano dejstvo, a od nas samih premalo cenjeno in spoštovano. 

Slovenščina je trdoživ organizem, živo bitje, ki smo ga ohranili in razvijali stoletja in stoletja, in naša skrb nam je bila povrnjena s premnogimi darovi. Od brižinske pridige v slovenskem jeziku do Trubarjevega Katekizma slovenščina ni bila potopljena v temo podzemlja, ampak je tiho in vztrajno cvetela kot zimzelen pod snegom. Hvaležni moramo biti našim jezikoslovcem in paleontologom jezika, da so iskali, kje vse so se zapisovale slovenske besede, saj so se izgovorjene preselile globoko v nebo in postale komajda vidne zvezde. 

Prosim te, ljubljena, 
usliši me! 
Kot moj konjiček 
se stisni na moje srce, 
ki vihrajočih misli 
k tebi leti. 

Tako se začenja prva ljubezenska pesem v slovenskem jeziku, ki jo je v začetku 15. stoletja napisal Oswald Wolkensteinski. Dobro stoletje kasneje pa je Primož Trubar v uvodu v Katekizem zapisal: 

Dragi bralec! (…) In ne vznemirjaj se, če se ti bo najprej zdelo kaj nenavadno in težko, pač pa beri in piši v tem jeziku, kakor sem nekaj časa sam delal. Šele tedaj boš začutil in kmalu videl in spoznal, da se tudi ta naš jezik da lepo pisati in brati, prav tako kakor nemški …. 

A jezik je bilo treba urejati, ga normirati. Tako je oče Marko Pohlin leta 1768 izdal Kraynsko gramatiko in pozval svoje rojake: Ne sramujmo se svojega maternega jezika, preljubi rojaki. Ni tako slab, kot mislite! In zgodil se je čudež: slovenščina je znotraj habsburške monarhije, v kateri je bila uradni jezik nemščina, ostala živa, se razvijala, krepila, bogatila … Prevedena je bila Biblija, napisani sta bili prvi dve slovenski komediji, Micka in Matiček, in bilo je leto, ko se je začela francoska revolucija, vedra revolucija, kot jo je poimenoval Josip Vidmar. In začela se je naša pot k samostojnosti in neodvisnosti. Od Pohlinove slovnice do samostojne države je naslov slovenske zgodovine, ki jo je 2006 napisal Peter Vodopivec. Za marsikoga nenavaden naslov, saj kaj pa imata skupnega slovnica in država. A zgodovinarju lahko verjamemo: najprej je bilo treba normirati jezik, nato pa ustanoviti državo; narod je postal nacija in jezik eden od 225 jezikov, ki se jih govori v Evropi. 

Jeziki so neizmerno bogastvo, vir samobitnosti narodov, ljudstev, plemen. Kultur in duhovnih izročil. So tisto pradavno ognjišče, okrog katerega so se zbirali naši prapradavni predniki in si pripovedovali zgodbe. Tisti, ki so jezike šteli po vsem svetu, so jih našteli 6700, a vsako leto jih nekaj umre, kajti jezik je živo bitje. Ki se v človeku rodi hkrati z njegovim rojstvom. Zato mu rečemo materni jezik. Domovina je lahko tudi očetnjava, jezik se vedno imenuje le po materi. 

Kljub temu da govorimo o maternem jeziku, o materinščini, pa jezik ni le izraz čistega srca in ljubezni, ki nam jo darujejo naše matere in jim jo dolgujemo. Ves pogosteje se namreč sliši jezik, ki nas ga mati ne bi mogla učiti; to je jezik sovraštva, nestrpnosti, vseh mogočih fobij, jezik, ki ni več vesel pozdrav ali pesem, ampak kletev, jezik, ki je plod najbolj podlih strasti, ozvočen z zlom in kriki po linču … To ni več jezik Trubarja, Linharta, Prešerna, Cankarja … to ni več jezik naše države, to je pocestno psovanje, ki v državi, katere globinski temelji so bili položeni pred poltretjim stoletjem s Kraynsko gramatiko, ne bi smelo imeti domovinske pravice. 

Ivo Svetina 


0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Luče!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!