Tako je tudi (bilo) z menoj: od malega sem živela (mislila, govorila, delovala) v krogu ožje družine le po zahtevah, navodilih in „dresuri“ odraslih. Igrala, oblačila se, ukvarjala s športom, gojila prijateljstva, hodila v šole, v dopolnilne dejavnosti, sem le tisto, kar so mi domači določili: odobrili ne, ker sploh nisem znala in vedela razviti in izraziti želja.

Če moje delovanje ni potekalo po njihovih zahtevah in pričakovanjih, sem bila kaznovana: trgali so mi žepnino, npr. če sem preklinjala; me ignorirali po več dni – kot da ne obstajam – pa še sama nisem vedla zakaj; znancem in drugim odraslim razlagali, oziroma se jim kar opravičevali, kako sem svojeglava, podobna odsotnemu očetu, ne dovolj uspešna v šoli, predebela, nasploh slabša kot ostali otroci.

Sama sem se počutila popolnoma nesprejeto, ničvredno, imela (sem) popolnoma nizko samopodobo. Zaprla sem se vase, živela izolirano v svojem svetu, brala, risala, smučala v klubu, a po svoje. Nisem se znala postaviti zase, ker je takoj sledila kazen - močno neodobravanje in ignoriranje. Imela sem težave v sporazumevanju doma in z drugimi, kaj šele izreči svoje želje. Govorila sem si: nekoč, ko bom velika, bo bolje, ljudje me bodo imeli radi in bo vse dobro.

Nikoli nisem pomislila, da bi se vprašala: ali bi sploh poskusila kdaj ugajati sebi? Nasprotno, stalno sem se trudila ugajati drugim, saj sem se le s pohvalo, odobravanjem s strani drugih počutila živo, vredno, da sploh živim.

Sčasoma sem le pomislila, da bi naredila kaj drugače, kot so si zamislili domači, bližnji odrasli ali učitelji: to „nagajivost“ sem naredila naskrivaj in z veliko težo samo krivde, in v strahu „kaj pa bodo drugi rekli“? Tako sem se ognila potisnjenim željam s slikanjem, razmišljanjem v samoti, v sanjarjenju kako bi odšla nekam, kjer bi me ljudje razumeli, podprli in cenili tako kot sem.

Edino krat, ko sem se v mladosti postavila zase, ker se mi je zgodila krivica, zaradi hude reakcije domačih sem postala še bolj zaprta vase in „neproblematična“. Spomin na ta dogodek me še vedno občasno boleče obišče.

Z leti sem moje misli, besede in dejanja usmerila v popolno poslušnost in podrejenost: mehansko sem delovala doma, med šolanjem in študijem. Prav hitro sem sprejela „igro“ šolnikov, ki je bila v bistvu papagajsko ponavljanje njihovih lekcij, predavanj, oziroma podrejanje njihovim „strokovnim“ stališčem.

Tudi v službi, katere vsebina je na kratko predstavljeno strogo sledenje „strokovni“ doktrini in prikriti manipulaciji, je bila pridnost nagrajena z dodatki k plači, plačilu magisterija in doktorata, službenim potovanjem v tujini. Delovala sem zavzeto, predano, naredila VSE, kar mi je bilo naročeno, brez pripomb in vprašanj. Praviloma sem naredila še več kot je bilo potrebno (vsebinsko, časovno), našla sem se v strokovnem pisnem izražanju, katerega poglaviten cilj je bil vključitev posameznikov (lastnikov, vseh „drugih“ izven stroke) v dejavnost ohranjanja kulturne dediščine. Pridnost in zavzetost je družba nagradila tudi s Prešernovo nagrado in tremi priznanji.

V zasebnem, partnerskem življenju, moje podrejanje s pridnostjo ni izpolnilo pričakovanj obeh partnerjev, kot tudi mene: bilo je docela neuspešno. V veliki meri sem bila nerazumljena in nesprejeta, kar je peljalo posledično v razpad obeh vez: bila sem neskončno prizadeta, saj sem to jemala kot največji življenjski neuspeh, po načelu „saj sem se tako trudila.“

Življenje mi je polepšala, razveselila le ljubezen do otrok in občasna ljubezenska razmerja: le takrat sem čutila „ljubezen“, svojo vrednost in sprejemanje kot take, pa čeprav sem vedela, da je slednje bilo le igra.

Sedaj ugotavljam, da sem celo življenje z naučeno in vzgojeno pridnostjo le zadovoljevala svojo neskončno željo po ugajanju, sprejemanju in po zadovoljitvi nekoga drugega – ne SEBE. Moje življenje je potekalo po kolesnicah „že videnega“, načrtovanega, popolnoma mehansko in površinsko: samo, da je mir, da zadovoljim svoj um. Po drugi strani sem zaradi potlačenosti izražanja in delovanja razvila do sebe še pretirane zahteve in perfekcionizem.

Če sem doživela kritiko (kar se mi še sedaj dogaja), se mi je „podrl svet“: padla sem v pozicijo žrtve, v popolno dramo: počutila sem se nevredna, da živim, da ne zaslužim imeti ničesar, kar imajo drugi... Sčasoma sem bila do drugih vedno bolj nezaupljiva in zelo negotova pri odločitvah.

Strah pred neuspehom, kritiko, ne sprejemanjem drugih in odklanjanjem – prežet z okostenelo naučenostjo, prepričanji in nezdravimi pričakovanji – skratka z nesprejemanjem SEBE v vsej celovitosti, so pustile težke posledice na telesnem in duševnem zdravju. Postala sem fizično in psihično izčrpana, saj so se še posebno pričakovanja – ko bom dosegla npr. doktorat, bo vse dobro, docela izjalovila.

Kljub izdatni, večletni pomoči uradne in alternativne medicine, sem pred dvema letoma dosegla dno: gotovo bi končala življenje, če ne bi z neskončnim razumevanjem in spoštovanjem (do SEBE in drugih) sprejela poslanstvo zavedanja – poti do SEBE.

Z usvajanjem najmočnejšega in najučinkovitejšega orodja za dvig zavedanja na svetu, ki ga je napisala višja inteligenca – Učbenikov za tretje tisočletje, seans in srčne hvaležnosti, osvobajam in premagujem SEBE in širim poslanstvo naprej.

Življenje sem si osrečila in osmislila z velikim razumevanjem in spoštovanjem SEBE, šele nato do drugih, z neskončno notranjo srečo, srčno hvaležnostjo, zadovoljstvom in notranjim mirom. Ne potrebujem več nobene zunanje potrditve – saj ugajam le SEBI, ne več drugim.

Usvajam besede „narediti vtis nase“, kar je največja veličina in darilo sami SEBI. Z delovanjem v vedno globljem razumevanju in zavedanju*, tukaj in sedaj, vzpostavljam samo še večjo hvaležnost iz srca, samospoštovanje in neskončno zaupanje v naše poslanstvo, brez vsakršnih pričakovanj in načrtovanja.

* Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, ampak predvsem modre človeške odločitve. Zavedanje je pot do sebe in dejanska samopomoč oz. prisebnost, v najboljšem pomenu te besede. Najmočnejše orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje.

Učbeniki za tretje tisočletje – kako zavestno živeti sedanji trenutek pripravljajo 5. 11. 2020 spletni dogodek z naslovom: Nihče ga ne prizna, a nosimo ga globoko v sebi. Predvajan bo preko splete aplikacije Zoom. Obvezne prijave na: ucbeniki.za.tretje.tisocletje@gmail.com.

Zvezdana Koželj

glasnica zavedanja

e-pošta: zvezdanakozelj@gmail.com

Ljubljana, 27. 10. 2020