Ljudje postanemo kvalitetna družabna bitja samo, kadar znamo stati sami, kadar svojo kvaliteto bivanja ne naslanjamo na drugega človeka, Vseeno pa v svojem vsakdanu le redko zavestno izberemo samoto, odmik in tišino. Mislimo, da so zunanji dejavniki tisti, ki nam ne dovolijo odmika, a strah pred samoto izhaja iz strahu pred zazrtjem vase, zato si naprtimo opravke, da se nam ne bi bilo treba soočiti s seboj. Res je, soočenje je sprva neprijetno, ker nam razgali lastno zlaganost, nato postane pobudnik razcveta resnične osebnosti.

Z vstopom v naš vsakdan stopi v ospredje socialna persona, ki nam iz množice (dez)informacij, ki se ob družbeni interakciji neprestano vrstijo pred zrcalom zavesti, ne dovoli opazovanja svojih motivov početja. Tako lahko senčne plati nas samih nemoteno vladajo našemu obnašanju, saj za uresničitev nižjih strasti zavest ni potrebna. Vsak poskus, da bi resnične potrebe bitja zadovoljevali skozi povezovanje fizičnih teles je podoben iztiskanja krvi iz kamna.

Dokler izhajamo iz prepričanja, da sami ne moremo stati, potem je odnos obsojen na zadušljivo odvisnost in uničenje. Nujno je torej, da moramo razviti kvaliteto samote in jo dnevno tkati v vsakdan, če želimo, da družbeni del našega bivanja prosperira. Iz samote, ki ni zapolnjena s posvetnim delirijem, temveč je zavestna zaustavitev, nam omogoči odmaknjen pogled na nas same in jasno videnje dogajanja. Osebni smisel življenja, ki ni od zunaj vtisnjen v našo persono, lahko najdemo le skozi samoto, v kateri se posvečamo neki obliki ustvarjalnosti, ki nas popolnoma vsrka vase.