Vabljeni na družinska potepanja po Sloveniji. Tokrat smo se Mali potepuhi potepali v Bohinju. Za natančen opis izleta, vabljeni na Malipotepuhi.si, kjer najdete mnogo idej za potepe po Sloveniji in svetu. 

Doživetje Malih potepuhov

Ne poznam otroka, ki ne bi maral vode. No ja, morda jim ni ljuba, ko se morajo umivati, ampak rečice, potočki, tolmunčki in luže, to pa navduši vsakega. Korita Mostnice imajo vse to, tako da ni skrbi, da otrokom potep ne bi bil zanimiv. Edina skrb na poti je, če smo pozabili prinesti dodatna oblačila, ker je velika možnost, da se bo otrok usedel naravnost v mali potoček, ki teče s hriba čez pot. Dobro obutev in dodatne hlače vam toplo priporočamo, saj je ob vlažnem vremenu na poti polno potočkov in luž. Če skrenemo s poti bližje proti reki, pa je priložnosti za mokroto še toliko več.

Naš jesenski potep je bil prav tak – vlažen in poln vode vse naokrog. Mala potepuha sta bila večkrat na riti, ker sta plezala po skalah, se drsala po mokrem listju, preskakovala lužice in potočke ter trenirala ravnotežje na koreninah. Verjetno si lahko predstavljate, da ni šlo brez padcev. Na srečo sta se spretno izogibala mokrim predelom, tako da sta se na koncu poti lahko pohvalila, da sta samo blatna, ne pa mokra. Velika potepuha seveda nisva bila nič od tega. 

Pot poteka skozi gozd ob reki, tako da smo ves čas lahko spremljali, kje teče Mostnica in kaj vse je uspela ustvariti na svoji poti. Najzanimivejši je Slonček. Oznaka ob poti nas opozori nanj in usmeri bližje. Naš mali potepuh ga je takoj zagledal, na koncu rilca pa opazil še krokodila. Domišljija nam je na poti pokazala še marsikatero žival npr. ribo in konja. Ko smo z gozdne poti prispeli do asfaltne ceste, pa smo na cesti našli še nekaj povoženih močeradov. Na poti nazaj smo imeli srečo, da smo ob cesti na skali opazili še živega črno rumenega močerada. Povedali smo mu, da mora paziti, kako hodi čez cesto, da ne bo končal tako žalostno kot mnogi njegovi prijateljčki. V bližini se je smukal še manjši črni močeradek.    

Mi smo našo pot zaključili pri Planinskem domu Voje, možno pa jo je podaljšati do slapa in izvira Krope (15 minut brez otrok) desno navzdol pri planinskem domu ali naravnost po cesti skozi dolino Voje proti slapu Mostnica (1 h). 

Mala potepuha sta imela poleg vsakdanjega stavka »A je še daleč?« še nekaj bolj zanimivih izjav, ki so kazale, da je pot vse prej kot dolgočasna:

»Uuuaaau, kera dobra potka.«

»Jaaa, a vidiš tega slončka. Pa spodaj je še krokodil. A ga ti vidiš, mami?«

»Glej, kakšen bazenček. Jaz bi kar na glavo not skoču.«

»Kok je globooooko. Oči, a bi si ti upal z mosta v vodo skočit?«

»Zakaj se reče Hudičev most? Kaj je že to hudič?«