Ko sem prvič vstopil v kanjon Velike Paklenice, sem s strahospoštovanjem občudoval visoke stebre, strme stene in pogumne plezalce, ki so, z vrvjo na hrbtu in nekaj železja za pasom, vstopali v na videz neplezljive smeri prepadnih sten. Tam sem se znašel z željo postati del tega športa in kulture.

Še isti dan sem skupaj z ostalimi tečajniki alpinistične šole AK Vertikala prvič vstopil v alpinistično smer. Ni bila prepadna, ne pretirano visoka, bila pa je ravno pravšnja, da sem v njej napravil prve alpinistične korake. Tega dne smo se naučili, kako v dolgi alpinistični smeri naveza lahko varno napreduje. Zabil sem svoj prvi klin, izdelal prvo sidrišče, prvič varoval soplezalca, samostojno plezal v vodstvu in ob koncu dneva opravil svoj prvi spust po vrvi.

Če pred odhodom v Paklenico nisem točno vedel, kaj lahko pričakujem, sem kasneje tega večera, ko smo nazdravili skupaj z bolj izkušenimi člani alpinističnega kluba, začutil česa si v življenju resnično želim. Rad bi doživel izkušnjo alpinistov, ki oboroženi zgolj z znanjem, izkušnjami in skromno tehnično opremo, plezajo v velikih stenah. Rad bi se usedel v njihov krog in delil z njimi svojo zgodbo o preplezani smeri, zahtevnem detajlu sredi navpičnih plošč in jim pokazal posneto kožo na prstih, s katero sem plačal vstopnico za vrh.

Tudi naslednji dan smo tečajniki intenzivno osvajali vrvno tehniko, se učili osnov varnega gibanja naveze, hkrati pa ljubosumno pogledovali proti plezalcem v sosednjih stenah. Medtem, ko smo poslušali njihove klice, sam določil svoj prvi plezalni cilj. Kljub temu, da sem o plezanju in alpinizmu takrat vedel le za malenkost več kot nič, sem si ob pogledu na lepo linijo sredi mogočnega stebra v steni Aniča kuka prisegel, da jo bom nekoč splezal. Uspelo mi je dve leti kasneje. Zvečer me je razganjalo od ponosa.

Zadnji, tretji dan tečaja pa smo le dočakali prvo resno smer. Dan je bil v celoti namenjen plezanju. Odpravili smo se navsezgodaj in cel dan preživeli v steni. Tega dne sem se nepovratno zaljubil v alpinizem. V naslednjih treh letih sem pridobljeno znanje nadgrajeval, plezal doma in v tujini, poleti in pozimi, po skali, ledu in snegu ter v treh letih uspešno opravil izpit za pridobitev naziva alpinist.

Jeseni grem ponovno v Paklenico. Čeprav tokrat v vlogi tistega, ki skuša znanje prenesti na manj izkušene, se obiska tega plezalnega raja še vedno veselim enako kot takrat, ko sem prvič vstopil v kanjon.

Če bi tudi ta rad doživel občutek svobode, ki ga doživiš, ko meje svojih zmožnosti prestaviš stopnico višje, se pridruži letošnji alpinistični šoli. S programom pričnemo konec septembra, v Paklenico pa se bomo odpravili mesec dni kasneje. Obljubim ti, da svoje prve ne boš pozabil nikoli!