Vse naše življenje je povezano s čustvovanjem, od rojstva do smrti. Čustva ne glede na naš odnos do njih oblikujejo, usmerjajo in krojijo naše življenje. Pa vendar, klub temu da ves čas tako ali drugače o njih govorimo, so del nas se verjetno nikoli nismo poglabljali v to, kaj čustva sploh so. Čustvo se v nas sproži, ko je za nas prišlo do spremembe, ne glede ali je ta dobra ali slaba, so zaznave nekega dogodka na katerega se odzovemo z lastno reakcijo. Čustvo pa lahko sproži tudi nekaj v nas samih, morda potlačena travma.
Čeprav so čustva naš vseživljenjski sopotnik se rodimo brez njih, učiti pa se jih začnemo predvsem od staršev, ko reagirajo na razne življenjske spremembe, kar pa se zgodi takoj po rojstvu. Otrok se uči od staršev na kakšen čustven način se mora odzvati kadar je ogrožen in kadar se čuti varnega. Vsak starš pa lahko svojemu otroku daje otroku le tisto, kar ima. Na določeno situacijo se odzovemo čustveno različno in vsak drugače - individualno.
Vsi imamo možnost, da čustva obvladujemo z našim obnašanjem, se odločimo ali bomo čustvo pokazali ali ne. Da pa s čustvi sploh lahko kaj počnemo, se moramo najprej naučiti čustva prepoznavati. Človek, ki ne prepozna svojih čustev je zbegan.
Čustev ni nikoli dobro potlačiti, veliko bolje jih je izraziti, ni pa vse eno kje in na kakšen način, potrebno jih je izražati na sprejemljiv socialen način. Potlačevanje čustev vodi v odmik od sebe in drugih.
Soočanje z lastnimi občutki ni vedno enostavno, še posebej, kadar so v igri manj prijetna čustva. Kot smo že zapisali se učenja ravnanja s čustvi začnemo učimo s prvim dnem v našem življenju – kakšen je odziv staršev če jokamo, se jezimo, nas je strah. Z odzivom (kazen, grd pogled, vpitje, otrok ne dobi odziva… ) sporočamo ali je določeno čustvo zaželeno ali nezaželeno. Posledično se otrok nauči, da je v družini fantom prepovedano jokati in velja prepričanje, da moški ni moški, če joka. Otrok se temu prilagodi, saj želi biti sprejet. Prisiljen je oblikovati varovalna vedenja, ki omogočijo, da ne bo čutil žalosti. Več ko je prepovedi v zvezi z izražanjem različnih čustev, več energije potrebujemo, da jih potlačimo, kar pa prinaša veliko notranje napetosti med doživljanjem in izražanjem čustev ter nam vzame veliko življenjske energije.
Prav zaradi tega, ker iz svojih družin prihajamo bolj ali manj opremljeni s čustvi in ustreznim čustvovanju, smo lahko bolj ali manj uspešni pri tem, kako to predamo naprej, svojim otrokom. Kadar so starši čustveno nezreli to za otroke pomeni kopico težav v odraslosti, saj ne zmorejo izpolniti otrokovih potreb, ne znajo se povezati z otrokom, mu nuditi podpore in ga potolažiti, otroci odraščajo z negotovostjo in strahovi, manjka jim samozavesti. Doživljajo čustveno praznino in imajo morda celo težave v duševnem zdravju kot so npr. panična motnja, depresija ali bipolarna motnja. Kot odrasli se soočajo s samomorilnimi mislimi in zahtevnim obvladovanjem jeze. Odraščanje v zelo intenzivno čustveno hladnem okolju in nasilju lahko pripelje celo do razosebljenja, posttravmatske stresne motnje, disociacij, disociativne motnje identitete …
Otrok v prvem letu ustvarja svoj prvi odnos do okolja in sebe, čeprav v prvih dveh mesecih še ne ustvarja stikov z okoljem, še ni navezan na določeno osebo, zato se ne vznemirja, če osebe, ki zanj večinoma skrbi, ni v bližini. Dojenček sicer že prepozna vonj, glas in obraz matere, vendar za komunikacijo z okolico uporablja prirojene signale: jok, mahanje z rokami, vzpostavljanje očesnega stika. Po dveh mesecih pa že zmore vzpostaviti socialno komunikacijo, se naveže, kaže večjo naklonjenost do najbližjih. V tem času je pomembno prilagajanje in odzivanje na vedenje dojenčka, saj se s tem razvija obojestransko čustveno prilagajanje. Pri šestih mesecih otrok že ve, katera čutenja mami niso všeč in je bolje, da jih ne izraža več, prav tako ve, katera so ji všeč. Če v okolju zaznajo kakršnokoli ogroženost ali nedoločenost, se mami približajo in iščejo čustveno oporo, tolažbo ali informacije, ki mu pomagajo. Otrok v celem prvem letu življenja ustvarja svoj prvi odnos do okolja in sebe, v začetku je odvisen predvsem od matere, saj od nje prejema, kar mu daje in se hkrati uči, kako jo pripraviti do tega, da mu daje kar potrebuje.
Obdobje med 2. in 3. letom označuje kriza prehod od zunanjega nadzora k samonadzoru, razvija se njihova lastna volja. Hkrati tudi nimajo razvitega nadzora nad vedenji in čustvi, ki jih sprožajo. S svojimi vedenji/čustvi preverjajo kje so meje, ki jih smejo prestopiti in/ali jih starši brezpogojno sprejemajo, ne glede na to kaj čutijo in kako se vedejo.
Če starši ne reagiramo na otrokova čustva, to prinese posledice v odrasli dobi. Včasih zmorejo starši dati otroku veliko, drugič le malo, to pa vedno vpliva na njihovo lastno vrednost. Občutek za sram gre lahko neizmerno globoko. Zaznamuje in rani lahko vsa področja odraslega življenja, od kariere, partnerskih odnosov, starševstva, do tega kako vrednotijo sami sebe, svojo moškost ali ženskost. Tudi odvisnosti in zlorabe so globoko zvezani z občutki manjvrednosti, zavračanjem in pomanjkanjem ljubezni. Zatiranje čustev, povzroči slabo poznavanje sebe in drugih. Kadar čutimo, da smo si blizu, kadar nas nekdo v tej žalosti začuti in sprejme, nas to potolaži in pomiri. Kadar pa smo se kot otroci naučili, da žalosti ne smemo izražati, bomo šli čez življenje tako, da bomo porezali del sebe vsakič, ko bomo doživeli bolečino ali izgubo. Vsakič sproti bomo izgubljali stik s sabo, pri tem pa postavljali okoli sebe obrambne zidove, ki nam bodo pomagali, da te žalosti ne bomo več začutili.
Zavedanje, da smo čustveno nezreli bi moralo v nas zbuditi potrebo po tem, da si poiščemo pomoč, ki nam bo pomagala razvozlati uganke o naši navezanosti na starše, o naših strahovih in drugih ovirah, za katere ne vemo točno od kod so se pojavile. V veliko pomoč je osebno delo ob prebiranju primerne literature in vključitev v kakšno podporno skupino, kjer imamo priložnost spregovoriti o sebi v varnem okolju. Nimamo vpliva na to, kaj čutimo ali ne čutimo, imamo pa vpliv na to, kako se bomo odzvali, kaj smo pripravljeni narediti za sebe in kasneje za svoje otroke.
Pri soočanju in trudu, da bi postali bolj čustveno zreli nam lahko pomaga že pogovor z nekom, ki je vpleten v situacijo, ki je v nas zbudila določeno čustvo. Pri izražanju čustev se pogovorimo z osebo, ki ji zaupamo, ob kateri nam je prijetno in ki nas je pripravljana poslušati. Dober način izražanja čustev je tudi pisanje. S pomočjo pisanja »izlijemo« vsa čustva, ki jih doživljamo, brez nepotrebnih sodb in sprašujemo o primernosti in razlogih svojih čustev.
In najpomembnejše – »Kar se Janezek nauči, to Janez zna« in »Kar seješ to žanješ«. Da bi kasneje, ko se otroci osamosvojijo, si ustvarijo partnerstva in družine s ponosom pogledali nazaj, je zelo pomembno, da smo kritični do sebe, svojih ravnanj, svojih čustev. Le če bomo, bomo lahko rekli, da smo dali naprej tisto najpomembnejše in najlepše, kar smo lahko. Izgovori zakaj nečesa nismo storili, obžalovanje ali celo iskanje drugih krivcev ne bo rešilo ničesar. Ko se človek stara bi lahko rekli, da postaja ponovno otrok, ki potrebuje vse to, kar je potreboval otrok od nas. Če smo uspeli postati čustveno zreli, smo lahko mirni, da bomo vsaj v majhnem delu tega deležni nazaj, da bo otrok čutil, kaj potrebujemo.
Literatura in viri:
Kompan Erzar K., Poljanec A. Rahločutnost do otrok. Stik z otrokom v prvem letu življenja. Ljubljana: FDI, 2009.
Nemec B., Krajnc M. Razvoj in učenje predšolskega otroka. Učbenik za modul Razvoj in učenje predšolskega otroka v programu Predšolska vzgoja. Ljubljana: Grafenauer, - 2011.
Šprajc Bilen M. Zgodnji odnos mati-otrok: faza čustvene navezanosti. V Jovančević M. in sodelavci. Prva leta – zakaj so pomembna? Vodnik za starše in strokovnjake, ki delajo s predšolskimi otroci. Brežice: Primus. 2011
https://vizita.si/dusevnost/kako-uspesno-predelati-neprijetna-custva.html
Fotografija: Pixabay
Avtor: Zavod IZRIIS
Program “Izberi Zdravo Življenje” je sofinanciran s strani: Ministrstva za zdravje RS in Mestne občine Ljubljana.
