Že za prvi rojstni dan, si lahko otrok nariše prvo risbico, ki jo shranimo v škatlo spominov in jo podarimo ob praznovanju abrahama. Malo za šalo. V sklopu celostnega razvoja otroka je tudi likovni razvoj eden od kazalcev otrokovega napredka in razvoja. Ali pa ravno obratno. Obstaja neka glavnina razvoja otroške risbe, ki so jih raziskovalci na podlagi študij podali. Otroška risba nam je v kombinaciji z ostalimi kazatelji ena od pomožnih tehnik za ocenjevanje otrokovih intelektualnih ali čustvenih značilnosti. Vsekakor pa otroške risbe ne smemo uporabiti kot samostojne tehnike za tovrstno ocenjevanje, saj kot navaja Marjanovič Umek, je »v otroških risbah preveč naključij in učinkov trenutnega čustvenega stanja ali informacij iz okolja«. Možnosti za strokovni pristop k otroški risbi je veliko, če le risanja ne vzamemo samo kot eno od prostočasnih dejavnosti za zapolnitev časa ob slabem vremenu.
Razvojne stopnje otroške risbe
Razvojno najnižja stopnja risanja, prva stopnja, je čečkanje in je najbolj tipična za otroke do tretjega leta starosti. Otrokove čačke ne predstavljajo nič določenega in so različne: navpične in vodoravne, krožne in sestavljene črte. Razvojno otrok najprej riše krožne črte, ki so simbol za različne oblike, npr. ljudi, živali, predmete, ki jih otrok na podlagi konteksta risanja poimenuje naknadno. (Marjanovič Umek, 2004, 394–395).
Pri naslednji stopnji risanja so otroci že zmožni prepoznavanja, da imajo narisane črte in oblike določen pomen. Gre za tako imenovano stopnjo naključnega realizma, ki je razvojna stopnja na prehodu s stopnje čečkanja na predshematsko stopnjo simbolnega risanja. Otroci na tej stopnji praviloma rišejo to, kar o predmetih, osebah vedo, zato nekateri avtorji to stopnjo imenujejo tudi intelektualni realizem. To pomeni, da pri risanju otrok nariše stvari, ki v resničnosti niso vidne navzven, riše t. i. rentgenske slike (npr. dojenčka v maminem trebuhu. Pri tej stopnji gre predvsem za zmožnost prepoznavanja, da imajo narisane črte in oblike določen pomen. (Marjanovič Umek po Thomas in Silk, 2004, 295).
Predshematski stopnji simbolnega risanja sledi shematska stopnja, ki je najbolj značilna za otroke, stare od 6 do 9 let. Otrok že razlikuje sheme za različne predmete, osebe, živali in zato isto stvar riše z enako shemo. Na primer: za risanje ljudi, otrok vedno uporabi enako shemo. (Marjanovič Umek, 2004, 400–401).
Simbolni stopni sledi razvojna stopnja realističnega risanja, ki je prevladujoča v starostnem obdobju med devetim in enajstim letom. V tem obdobju si otroci prizadevajo, da so njihovi izdelki vizualno čim bolj podobni modelom v resničnem okolju (Marjanovič Umek, 2004, 402).
Risanje človeške figure
Človeška figura je najpogostejša prvina, ki jo predšolski otroci rišejo. Načini risanja človeške figure so povezani z razvojno stopnjo risanja - od spiralnih in krožnih čačk do izdelane človeške figure, ki jo otrok še vse do adolescence postopoma izpopolnjuje (Marjanovič Umek po Cox, 2004, 396).
Krog (ki služi kot osnova za glavo) in križ (ki služi kot osnova za telo) sta osnovni gradbeni enoti za likovno uprizoritev človeške figure. Bolj pogosta je osnova s krogom. Otrok pri zgodnjem risanju človeške figure (starost od 2 do 3 let) pogosto nariše razliko med človekom in drugimi neživimi figurami tako, da človeka najlažje nariše s krogom, ker mu predstavlja neko celoto, krogu pa doda eno ali več črt. Prva prepoznavna oblika človeške figure je glavonožec – figura, ki ima glavo in noge in je brez trupa. Otroci rišejo človeka kot glavonožca v starostnem obdobju od dveh do treh ali štirih let (Marjanovič Umek po Cox in Parkin, 2004, 396–397).
Otroci med četrtim in petim letom narišejo človeka tako, da glavonožcu dodajo še trup (narisan kot krog, kvadrat ali črta). Risanje telesa predstavlja prehod od risanje glavonožca k risanju konvencionalne človeške figure, ki pa je v začetku narisana nesorazmerno glede na velikost posameznih delov telesa. (Marjanovič Umek, 2004, 397).
Pri petih letih otrok za prikaz človeške figure že uporablja shemo, ki si jo je izbral in je stalna, vendar še vse do adolescence to figuro postopoma izboljšuje. Pri starosti okoli petega leta začne figuri dodajati detajle, kot so roke, lasje, očala. Predvsem pa dodaja detajle, ki ga pritegnejo in človeka še posebno označujejo (dedku nariše plešo in očala ipd.). Figura navadno v začetku plava na nebu – listu. Ko otrok to opazi, želi narisati figuro na tleh. To naredi tako, da najprej tla približa figuri tako, da nariše npr. hribček, trampolin, lestev. Šele nato pa tudi figuro riše na dno lista. V tem obdobju se pojavljajo tudi prve hiše. V šestem letu se v risbi začnejo opažati kulturni dejavniki. Ob približno istem času se ob figuri začne pojavljati tudi okolica (rastline, živali), pojavijo se tudi motivi iz zgodb itd. otrok figuro vedno bolj razvija, barva površine ipd. in izboljšuje razmerje med glavo in trupom (Valdes, 2013, 41).
Avtorica: Tina Mihelič, magistrica profesorica slovenščine in teologije ter vzgojiteljica predšolskih otrok
Vir in literatura:
Ljubica Marjanovič Umek: Razvoj otroške risbe. Razvojna psihologija, str. 394–405. Ljubljana: Založba Rokus, 2004.
Irena Valdes: Likovna terapija kot pomoč otrokom. Vzgoja 59, september 2013, str. 42–43.
Irena Valdes: Likovni razvoj predšolskega otroka. Vzgoja 60, december 2013, str. 39–41.
Program “Izberi Zdravo Življenje” je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana.
