Ne spomnim se več, kako je naneslo, da je cela miza govorila o 'mojem' varstvu predšolskih otrok - tako se je pač zgodilo. Morda zato, ker v svojem delu tako zelo uživam, da rada premišljujem in govorim o njem tudi, ko nisem na delovnem mestu. 

Spomnim pa se, in to še kako dobro, tistega njenega neposrednega in iskrenega razmišljanja: »Zakaj bi bila manjša skupnost in toplina varstva prednost? Kaj ni ravno to napačno? Vsakega otroka moramo prej ko slej vreči v morje, da splava. Kaj ni veliko pozornosti za vsakega otroka pravzaprav pretirano ujčkanje? Vsak otrok gre slej ko prej v množico, v šolo in mora biti vajen krutega sveta, da se lahko znajde v njem.«

Priznam, v prvem trenutku mi je vzela sapo. Ker je res, da se mora otrok znajti v svetu, v katerem živimo. Ker je res, da mu je treba to omogočiti tudi tako, da ga v prav ta svet pošljemo. Ker je res, da vsak otrok – roko na srce – slej ko prej mora skočiti v morje in plavati. Vse to je res. Ampak! Odkod miselnost, da mora skočiti pa ravno z najvišje pečine? Skok v morje je skok v morje, pa tudi če padec 'na ploh' zaradi nižje pečine malo manj zaboli. Svet vendar ni samo krut, je tudi izredno lep in življenja vreden. Zakaj bi bilo napak najprej to poudariti v izkušnjah?

Otroke starši spustimo (ali pošljemo) v svet čim jih vpišemo v neko skupino – pa če je velika ali majhna. Tam so otroci iz družin, ki jih ne poznamo in s katerimi otrok predhodno ni vajen preživljati svojega časa. Tam se uči razpoznavati različne ljudi v nedomačih razmerah in izven domačega okolja. Tam ni staršev, da bi mu pomagali najti svoje mesto pod soncem, kar sam mora stati z močno hrbtenico. Tam so vrstniki, ki mu omogočajo tista prva socialna piljenja (izven družine prva, seveda), kakršnih ni mogoče zagotoviti doma. In vse od naštetega velja za popolnoma vse otroke, tudi tiste, ki imajo doma bratce in/ali sestrice. No, morda so izjeme dvojčki, če jih starši vpišejo v isto skupino. Le-ti potem dejansko tudi v svet poslani imajo nekoga, ki jim vedno/lahko krije hrbet. Ostali ne. Ostali že plavajo.

Je vpis (še posebno 11-mesečnega) otroka v manjšo, ljubečo skupino, kjer je lahko s strani vzgojiteljic deležen več pozornosti, v resnici izmikanje življenju ali nežnost? Moj odgovor je jasen in zelo realen: to je nežnost. To je omogočanje otroku, da v svoji rosni mladosti in čistosti postopoma spoznava in osvaja svet.