V zadnjih mesecih so se pojavili številni sklepi in zakonski predlogi vlade ali poslancev za spremembe na področju visokega šolstva v Sloveniji, kot so razpis za podelitev koncesij zasebnim samostojnim visokošolskim zavodom za izvajanje visokošolskih študijskih programov prve in druge stopnje, predlog za spremembo zakona o visokem šolstvu, ki bi omogočal ustanovitev vojaške akademije oziroma zavoda za področje vojaškega šolstva, predlogi za spremembe financiranja visokega šolstva, namera o ustanovitvi javne univerze v Novem mestu ter že sprejeto financiranje iz javnih sredstev visoke šole Grm v Novem mestu.

Na Univerzi v Ljubljani menimo, da vsi ti predlogi predstavljajo pomembno prestrukturiranje slovenskega visokošolskega prostora in opozarjamo, da bi morali takšne spremembe obravnavati v široki javni razpravi, kjer bi svoje mnenje lahko predstavili različni deležniki in bi na podlagi različnih mnenj našli najboljše rešitve. Visokošolski prostor je namreč treba obravnavati celovito, javne univerze pa imamo pri tem ključno vlogo, saj izobrazimo daleč največ različnih profilov diplomantk in diplomantov, z izvajanjem javne službe na področju izobraževanja pa tudi zagotavljamo splošno dostopnost kakovostnega in mednarodno primerljivega študija.

Ob tem je potrebno tudi poudariti, da se odločitve pogosto utemeljuje zelo ozko, brez naslavljanja velikih težav na posameznih segmentih trga dela, saj ta diplomantom pogosto ne nudi ustreznih pogojev zaposlitve. Posledica tega so odhodi visoko izobraženih kadrov v tujino ter prekvalifikacije oz. zaposlitve na povsem drugih delovnih mestih, ki omogočajo ustreznejše pogoje dela in so bolje plačana. To kaže, da tudi razmere na trgu dela v večini primerov ne opravičujejo izdajanja koncesij zasebnim zavodom, saj za kar nekaj deficitarnih poklicev že danes v Sloveniji izobrazimo dovolj kadrov, težave pa so, da se ti kadri nato ne zaposlijo v svojih poklicih v Sloveniji.

Javne univerze smo tudi tiste, ki smo podvržene najbolj strogim kriterijem preverjanja kakovosti naših programov, pedagoškega in raziskovalnega kadra in zagotavljanja akademske odličnosti. Takšno preverjanje v nacionalnem prostoru opravlja javna agencija NAKVIS. Ob tem so članice javnih univerz razvile lastne mehanizme evalvacijskih preverjanj kakovosti, mnoge med njimi izvajajo analizo kakovosti pri mednarodnih akreditacijskih agencijah. Vse našteto je v naši skupni zgodovini samostojne Slovenije zagotovilo visoko kakovosten in mednarodno primerljiv prostor univerzitetnega študija. Najstarejši med javnimi univerzami, Univerzi v Ljubljani, zagotavlja kontinuirano uvrščanje med najodličnejše svetovne univerze.

V ta namen bomo kot predsedujoči Rektorski konferenci RS na začetku prihodnjega leta organizirali vrsto posvetov, pri čemer bo prvi namenjen ustanavljanju oziroma podeljevanju koncesij novim (zasebnim) visokošolskim zavodom; sledile bodo tudi razprave o raziskovalni dejavnosti in inovacijah ter drugih perečih vprašanjih visokošolskega prostora. Brez temeljitih analiz in široke javne razprave, v kateri bodo javne univerze pripoznane kot ključni deležniki v načrtovanju visokošolske politike, sta kakovost in razvoj visokošolskega prostora v Sloveniji ogrožena.

S pobudo za javni dialog želimo zagotoviti premišljene politike, takšne, ki bodo tudi prihodnjim rodovom, tako kot več kot 60.000 študentkam in študentom, ki jih izobražujemo javne univerze danes, zagotovile enake možnosti za vrhunski študij.

Vodstvo Univerze v Ljubljani