Ob mednarodnem dnevu žensk objavljamo izjavo društva Mesto žensk.

»Osmi marec je priložnost za obujanje spomina na generacije feministk, ki so nam uhodile pot, a tudi priložnost za opozarjanje na to, da že izborjene pravice danes izgubljamo, zato je naša naloga, da jih ohranjamo in se borimo za nove pravice in enakost; da utiramo pot ženskam, ki pridejo za nami.

Feminizem ni od včeraj in vidi dlje od jutri. Med vizionarke, ki so videle dlje, so vedno spadale tudi umetnice. Nekatere so družbi nastavile ogledalo, druge so ji dale vedeti, da bi bila lahko (in morda nekoč tudi bo) pravičnejša, za začetek pa vsaj manj sovražna do žensk.

Marsikatera umetnica, ki je v zadnjih triindvajsetih letih nastopila na Festivalu Mesto žensk, je podrezala v samoumevnosti, natanko tja, kjer boli, zato je festival od samega začetka spremljalo zgražanje, posmehovanje in žaljenje. A verbalni napadi na umetnice nikoli niso bili tako sovražni kot letos, ko so se zgrnili nad nagrajenki Prešernovega sklada, dramatičarko Simono Semenič in intermedijsko umetnico Majo Smrekar.

Da je do napadov nanju prišlo prav ob državnem prazniku kulture, ne more biti naključje. Konec koncev jima je nagrado podelil upravni odbor, ki mu predseduje umetnik, ki je svoje nestrinjanje z načelom spolne uravnoteženosti pri sestavi področnih komisij in izboru nagrajenk in nagrajencev (to načelo je po novem zaradi prizadevanj številnih delavk in delavcev v kulturi vključeno v Zakon o Prešernovi nagradi) izrazil z besedami: »Umetnost ne pozna političnega ne spolnega predznaka. Umetnost je umetnost.« Že res, toda družba umetnic in umetnikov ne obravnava enako. Ne še. Zato si danes takšno izjavo lahko privošči samo moški; edini umetnik z domnevno »pravico« do univerzalne izjave in veljave.

Tudi koncept kulture ni nevtralen. Spada med pomembnejše utrjevalce imaginarija nacionalne identitete in države, kot tak pa lahko reproducira represivno, konservativno in nevarno idejo homogenosti naroda, ki je le korak stran od spolne in splošnejše družbene normativnosti. Za umetnice, ki ne pristajajo na poskuse 'državotvornega' prilaščanja svoje umetnosti in svojega telesa, takšna nacija ne pozna milosti. Tudi razumeti jih noče, saj ženske še naprej enači z naravo, kar je nadvse prikladno za politične ukrepe, ki ženske izrinjajo s trga plačanega dela, da bi bile na voljo za izkoriščanje v naturaliziranih vlogah mater, skrbnic, negovalk in tolažnic.

Nacionalna država žensko telo od nekdaj enači z nacionalnim telesom, zato ga vsako generacijo znova želi podržaviti za reprodukcijo pohlevne nacije. Nosečniški trebuh Simone Semenič je pokazal natanko tja. Tudi odzivi na (iz konteksta vzeto) fotografijo Maje Smrekar kažejo, da ženska – kar zadeva nacijo – sme biti ženska samo, če se pusti seksualizirati ali prepusti materinstvu, pri čemer sme svoje mlezivo ponuditi zgolj in samo človeku. Kot kaže, pa nikakor ne sme podvomiti v obstoječi red, njegove varuhe in strogo ločnico med ljudmi ter drugimi živimi bitji.  

Ne pozabimo: zgodovina uči, da država, ki ženskam odvzame možnost odločanja o lastnem telesu (omeji dostop do kontracepcije in oploditve z biomedicinsko pomočjo, prepove splav in sterilizacijo na zahtevo ipd.), ženskam odvzame tudi psihofizično integriteto, materinstvo pa poniža na raven prisilnega dela. Prav tako uči, da samo jasen in glasen zagovor specifičnih potreb in interesov žensk, tudi tistih žensk, ki to niso od rojstva, lahko razbije predstavo o enotnosti (nacije, kulture) ter prispeva k pluralizaciji političnega prostora.

Politična skupnost temelji na antagonizmu, ne na poslušnosti. Na ambivalentnosti, ne na togih pravilih. Na ustvarjalnosti, ne na ohranjanju statusa quo. Zato je umetnost lahko nevarna. Ker je nepredvidljiva, neulovljiva, divja, predvsem pa nekulturna. V nasprotju s kulturo prevprašuje vsakršno avtoriteto, hierarhijo in dominacijo. In takšno umetnost bo Festival Mesto žensk še naprej spodbujal.

Naj se vsakršna oblast in birokrati vseh dežel – pa naj delajo za državo ali civilno družbo – bojijo umetnosti! Tisti, ki nam dopovedujejo, da denarja ni, ker ga je treba dati vojski, policiji, bankam, korporacijam, menedžerjem in politikom, vedno pa ga zmanjka za zdravstvo, izobraževanje, znanost, socialo … in umetnost. Financiranja umetnosti ne smemo razumeti kot miloščine oblastnikov. Spada med njihove politične odgovornosti do oblikovanja politične skupnosti, ki brez umetnosti ne more in ne bo mogla preživeti.

Prihodnost bo feministična ali pa je ne bo.«

Društvo Mesto žensk se posveča promociji žensk v kulturi, katerega cilj je spodbujanje intersekcionalnih razprav o vprašanju spolov, doseganje enakopravnosti in enakosti med spoli ter produkcija inovativnih, odmevnih, drznih in vrhunskih umetniških dogodkov.