V času, ko se borimo s korona virusom, je priložnost, da gremo na sprehod v naravo. Priznam, da se tako razbremenim strahu, ki sem ga, po pravici povedano, polna Zberemo si smer, kjer ni ljudi, ko pa se nam kdo približa, dvignemo roko in ostanemo najmanj na razdalji metra in pol. Lahko pa samo pomahamo in gremo naprej.

Ni pa prav, da ne pozdravimo, tudi če človeka ne poznamo. V naši vasi smo zelo disciplinirani. Vsi izkoriščamo lepo vreme za delo na vrtu, veliko nas nabira regrat. Upam si trditi, da regrat nabira premalo ljudi. Na vasi je izgovor, da je vse pognojeno. To je sicer res, a poglejte koliko regrata je ob gozdu in ob gozdnih poteh. Priznati moramo, da imamo čudovito neobljudeno naravo in še veliko prostora za osamitev v naravi.

Jaz grem v gozd vsak dan in še nekaj, vedno prinesem domov tudi nekaj za v modro kanto. Žal, res se vedno! To naredim vedno dopoldan.

Ko grem v gozd popoldne, pa grem s papirnatima vrečkama. V eno naberem cvetove trobentic, v drugo pa pljučnik. Ko pridem domov, ščepec nabranega prelijem s pol litra vode in imam super čaj. Pljučnik ima tako ime, ker koristi pljučam, trobentice pa nosijo energijo in so tudi proti prehladu. Obeh rastlinic je veliko, in narava ve, kaj potrebujemo.

Srečno!

Avtorica: M. Rupnik