Končno smo vsi doma in ni nam treba nikamor hiteti! Ni treba hiteti! Kakšna krasna misel! Zjutraj nas ne zbudi budilka, del družine zajtrkuje šele v času kosila, pečemo kruh in kuhamo v miru. Koliko takih dni je bilo prej? Ne prav veliko! Mogoče sobote!

Sicer pa delam od doma na daljavo. Dnevno pošiljam naloge svojim učencem in dnevno pregledujem njihove naloge, ki mi jih po e-pošti pošiljajo njihovi pridni starši. Prej nisem vedela, kaj to pomeni, a zdaj razumem Avstralce, kjer je učenje na daljavo za nekatere dnevna praksa. Zanimivo, pesto, seveda zamudno! Izziv!? Gotovo!

Če je le mogoče, si vsak dan privoščim sprehod v neobljudeno okolico doma. Klepet s sosedi poteka le v varnostni razdalji z balkona na balkon, z balkona na cesto. Kavo pijem doma in po telefonu poklepetam s prijateljico, če že ne moreva skupaj piti kufetka in poklepetati! Kljub vsemu imam čas za branje, ogled kakšnega dobrega filma, karte in šah pa še čakajo na prvi dvoboj s sinom. Pa pevske vaje, petje in družbo pevcev Komornega zbora Ipavska zelo pogrešam! Sem razmišljala o pobudi petja na balkonu, a mi je zmanjkalo korajže, saj se ni nihče v našem koncu oglasil! Mogoče bomo pa le kakšen večer ob 18.00 zapeli Kekčevo pesem na balkonu!

Srečno vsem! Pazite nase in ostajajte doma. Ko bo življenje spet v tistih hitrih tirih, bomo kakšno stvar iz teh malo bolj umirjenih časov gotovo pogrešali!

Avtorica: Vida T. V.