V letošnjem letu smo se ljubitelji likovne umetnosti pri Društvu paraplegikov ljubljanske pokrajine že drugič podali na ogled razstave v Narodno galerijo. In tudi tokrat smo izkoristili možnost brezplačnega prevoza z zelenci Ljubljanskega potniškega prometa in preverili sodelovanje njihovih voznikov pri vstopu v avtobus in izstopu iz njega. Glede avtobusov lahko napišemo, da imajo sodoben avtopark in da v mestnem potniškem prometu ni več avtobusov, ki bi bili brez klančine za vstop z invalidskimi vozički ali nagibne tehnike. No, vozniki so se pa tudi navadili na potnike na invalidskih vozičkih in v večini primerov prijazno pomagajo.
Tokrat smo si 25. avgusta 2021 ogledali prvi del razstav slovenskega slikarja Hinka Smrekarja (1983–1942), ki je bil nekakšen posebnež med slovenskimi karikaturisti. V času ustvarjanja je zabaval, včasih pa tudi hudo razkuril kakšnega portretiranca. Toda Smrekar ni bil le risar, ampak tudi slikar, grafik in kipar, vsestranski umetnik, ki je zapustil ogromno dediščino. Večino del hranita Narodna galerija in NUK, precej pa tudi zasebni lastniki.
V Narodni galeriji so se zaradi občutljivih slikarjevih del odločili za dve ločeni razstavi. Mi smo si tokrat pod vodstvom dr. Alenke Simončič ogledali prvi sklop na kateri je razstavljenih okrog 160 del. Naša vodička je izredna poznavalka slikarja in njegovih umetnin, ki se je skozi predstavitev vživela v čas, življenje in dela Hinka Smrekarja. Temu primerno jih je tudi predstavila. Lepo in doživeto, zato smo čas ogleda razstave tudi krepko prekoračili.
Hinko Smrekar se je v začetku 20. stoletja na Dunaju izoblikoval v skupini umetnikov vesnanov (Umetnostni klub Vesna), mladih fantov, sanjačev in vizionarjev, pogosto pretirano občutljivih, nesrečno zaljubljenih in onemogočenih v družbi. Želeli so si narediti nekaj izvirnega, zato so svoja prizadevanja usmerili v umetnost, brez pozlate in skrivnostnih sporočil, ki je bila blizu preprostemu slovenskemu človeku.
Neobremenjen z akademskimi učnimi programi je Smrekar izoblikoval sebi lasten slog, po katerem je bil prepoznaven tudi laikom. Bil je samouk, mojster signatur, ki je tehniko risanja tako izpopolnil, da njegova dela z množico oseb delujejo povsem celovito v skladu s pravili anatomije, perspektive in kompozicije.
Občudovanja vredni so Smrekarjev pogum, odkritosrčnost in poštenost, s katerimi ni dobil samo umetniške, ampak tudi zgodovinsko legitimacijo za upodabljanje svoje dobe in njenih ljudi. Ustvaril je galerijo portretov in karikatur sodobnikov in s tem ohranil njihove pristne podobe za bodoče rodove. Koliko detajlov iz zasebnega in profesionalnega življenja ali njihovih telesnih značilnosti je ujel na njih, nam morda nikoli ne bo znano.
Narodna galerija je zaradi popisa celotnega slikarjevega opusa in predstavitve javnosti povabila, naj imetniki svoja dela posodijo za razstavo na kateri je na obeh razstavah okrog 300 slikarjevih del. Odzvali so se: Festival Velenje ‒ Galerija Velenje, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Loški muzej Škofja Loka, Muzej in galerije mesta Ljubljane, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Slovenski gledališki inštitut in zasebni lastniki.
Prihodnje leto bo minilo osemdeset let, odkar so italijanski fašisti ustrelili našega vsestranskega likovnega umetnika, kateremu je posvečena tudi monografija dr. Damirja Globočnika.
Vir: Društvo paraplegikov ljubljanske pokrajine