Rupnikova linija je ime, ki se je začelo uporabljati za obsežen sistem večinoma manjših bunkerjev, ki ga je Kraljevina Jugoslavija začela graditi neposredno pred drugo svetovno vojno. Linija se začne nad Reko, teče nad Vrhniko do Blegoša prečka Gorenjsko pri Radovljici. Nadalje poteka ob reki Dravi in še naprej do Vojvodine ter še dalje ob takratni meji kraljevine. Obrambno linijo sestavljajo večinoma manjši utrdbeni objekti oz. bunkerji, za do kakih deset vojakov. Večjih objektov oz. podzemnih utrdb je, za razliko od drugih takratnih obrambnih linij po Evropi, pri nas zgolj za vzorec.
Celoten sistem oz. bunkerji so bili zasnovani z izkušnjo prve svetovne vojne in v vojaškem smislu neprimerni za bojevanje v drugi vojni. Do začetka vojne je bilo na naših tleh sezidanih kakšnih tisoč bunkerjev, razdeljenih na nekaj tipov. Ta množičnost enake tipologije nam daje osnovo, da danes o teh objektih razmišljamo drugače kot o posameznih objektih kulturne dediščine, saj si lahko »privoščimo«, da del fonda obravnavamo in varujemo v prvotni obliki, del prepuščamo zobu časa, za del fonda pa najdemo nove vsebine. Ti objekti so naša tehniška in zlasti kulturna dediščina - zgradili so jih naši dedje.
V prvotni funkciji (obrambni) so bili v uporabi vsega nekaj mesecev pred začetkom druge svetovne vojne. Praktično noben objekt ni doživel ognjenega krsta oz. vojne uporabe. Danes že skoraj 80 let ti objekti samevajo brez prave funkcije. Iz vojaške zasnove za vse objekte izhaja, da je bil njihov namen nadzor nad določenim prostorom, grajeni so bili na mestih z odprtim, lahko bi rekli lepim, razgledom. Danes je množica objektov sredi gozda, ki se je v teh letih zarasel in večinoma skril bunkerje. To dejstvo lahko izkoristimo kot potencial za iskanje nove, ustrezne rabe, vsaj dela tipskih obrambnih objektov Rupnikove linije. Seveda po predhodnem preudarku, kako upravljati, varovati in razvijati celoten fond teh objektov na območju naše države (še bolje bivše Kraljevine Jugoslavije).
Nekaj primerov oživitve in ohranjanja bunkerjev poznamo že pri nas. Zaplana, Gorenja vas-Poljane, Radovljica in drugi. V teh primerih gre večinoma za prikaz osnovne vojaške funkcije in vloge v lokalnem prostoru. Primeri iz tujine, kjer imajo podobne obrambne linije, kaže na ambicioznejše upravljanje s to dediščino. Tako v smislu predstavitve »osnovne« funkcije, kjer je zlasti zanimiv poseg na bunkerju številka 599 na Nizozemskem, kjer so arhitekti RAAAF in Atelier de Lyon z jeklenimi žicami izrezali osrednji del betonskega objekta ter tako prikazali debelino betona – zaščite pred obstreljevanjem. Izpostavili so ključni smoter takih objektov. Zanimivo je, da bunker 599 šele po tem posegu dobi status spomenika državnega pomena. Poseg zaradi predstavitve je tako povečal »vrednost« kulturne dediščine. Ker imamo tudi več sto praktično enakih tipskih objektov, tako v tujini, kot tudi pri nas, so zanimive ambicioznejše nove rabe, npr. z minimalnimi preureditvami za namene prenočevanja. Govorimo lahko o turizmu, o kulturnem turizmu, ki ponuja pristna doživetja. Bunkerji so bili opremljeni s pogradi za prenočevanje vojakov, to funkcijo so torej že opravljali. Postavljeni so na zanimivih mestih, razglednih, v naravi. Priložnosti za raznovrstne rabe danes ne manjka.
Maj Juvanec
PARK VOJAŠKE ZGODOVINE
Letos mineva 15 let, odkar se je rodila ideja, da nekdanji kompleks opuščenih vojašnic Ministrstva za obrambo, preide v last pivške občine. S tem je bil storjen prvi korak na poti k razvoju Parka vojaške zgodovine, danes največjega muzejskega kompleksa v Republiki Sloveniji in tudi enega največjih vojaškozgodovinskih kompleksov v tem delu Evrope.
Nekdanja vojašnica na robu Pivke, tik ob magistralni cesti, je vse od osamosvojitve naprej propadala, kar je za lokalno skupnost predstavljalo veliko breme. Na začetku je bilo predvideno, da bi kompleks spremenili v industrijske namene, a se je kmalu pokazalo, da je za to neprimeren.
V istem času se je Slovenska vojska soočala s problemom starih odpisanih oklepnikov in drugih vojaških vozil. Tako se je rodila zamisel, da bi v opuščenih vojašnicah uredili vojaški muzej. Dve leti pozneje je bil odprt prvi paviljon s tankovsko- artilerijsko zbirko. Šlo je za skromen začetek, okolica objekta je bila za silo urejena, prav tako tudi dostop. Prišli so prvi obiskovalci. V naslednjih letih smo s pomočjo skladov Evropske unije začeli obnavljati objekt za objektom. Pomembna prelomnica je bila leta 2011 pridobljena podmornica P-913, ki je bila zelo odmevna in za obiskovalce še danes ostaja najzanimivejši eksponat.
V razvoju Parka je zelo pomembno vlogo odigral projekt »Celovita ureditev kompleksa Parka vojaške zgodovine«, podprt s kohezijskimi sredstvi EU, v skupni vrednosti čez 5,6 milijona evrov v letih 2014 in 2015. V okviru projekta je bil sezidan nov paviljon, obnovljenih je bilo 40 eksponatov in dopolnjena infrastruktura, postavljena pa sta bila tudi nova garaža za delujoča vozila in poligon za demonstracijske vožnje. Zbirke se še nadalje širijo in dopolnjujejo. Leta 2016 smo v Parku pridobili nemško vojaško lokomotivo 52-4936, ki je zaenkrat največji in najtežji eksponat. Posebno ponudbo predstavlja simulator letenja, ki ga je razvilo podjetje AFormX in obiskovalcem omogoča interaktivno in pristno izkušnjo. V upravljanju Parka vojaške zgodovine je tudi podzemna utrdba na Primožu, ki je z več kot 500 m podzemnih rovov, skladišči hrane in streliva ter rezervoarji vode eden od največjih ostankov Alpskega zidu pri nas.
Že vse od začetka razvoja Parka poteka tudi Festival vojaške zgodovine, osrednji muzejski dogodek in največji turistični dogodek v občini Pivka. Na njem sodelujejo različna ponazoritvena društva, ki predstavljajo vojske iz različnih obdobij, v zadnjih letih pa se v festivalsko dogajanje vse bolj vključuje tudi Slovenska vojska. Poleg Festivala v Parku organiziramo tudi druge tematske dogodke, kot so na primer Tankovski in Podmorničarski vikend ter Pohod po Krožni poti vojaške zgodovine.
Leta 2018 je Park vojaške zgodovine prvič presegel 50.000 obiskovalcev na leto, kar ga po obiskanosti uvršča v sam vrh slovenskih muzejev. Gre za zavidljiv rezultat, ki pa ne dopušča mirovanja, zato v Parku že snujemo nove projekte.
Park vojaške zgodovine Pivka
ZAKLJUČEK
Naša dediščina je vredna toliko, kot jo znamo ceniti mi sami. Če sameva in počasi propada nekje sredi gozda, ni vredna kaj dosti. S smiselno in spoštljivo novo vsebino oz. rabo, jo lahko ohranjamo, spoznavamo ter ji dovolimo, da nas uči in bogati. Tehten razmislek in smele vizije, ideje, včasih tudi sanje so potrebni za verodostojno oživitev objektov, ki so jih gradili naši dedje in doslej niso »služili« še nikomur. Zakaj ne bi naši generaciji, ali vsaj prihodnjim generacijam.
PROGRAM
7. 5. – 10. 12. 2019
OBČASNA RAZSTAVA
POMEN LJUBLJANICE PRI VOJAŠKEM OSVAJANJU IN UTRJEVANJU RIMSKE NADVLADE
Na občasni razstavi Pomen Ljubljanice pri vojaškem osvajanju in utrjevanju rimske nadvlade predstavljamo rezultate znanstvenih raziskav rimske vojaške opreme iz reke Ljubljanice med Vrhniko in Bevkami.
8. 6. 2019 OB 11.00
SPLOŠNO JAVNO VODENJE PO RAZSTAVI MOJA LJUBLJANICA
Spoznajte reko Ljubljanico, njeno skrivnostno kraško zaledje, številne arheološke najdbe iz njene struge ter zgodovino razvoja Vrhnike, na katero je imela reka velik vpliv.
Obiskovalci se lahko javnemu vodenju brezplačno pridružite z nakupom vstopnice. Prijave sprejemamo do petka, dan pred vodenjem na info@mojaljubljanica.si.
15. 6. 2019 OD 16.00 DO 24.00
POLETNA MUZEJSKA NOČ
Poletna muzejska noč, ki se od leta 2003 odvije vsako tretjo soboto v juniju, je največja nacionalna promocijska akcija slovenskih muzejev in galerij, pridružujejo se ji tudi številni drugi zavodi in ustanove, ki izvajajo programe s področja kulturne dediščine, umetnosti, kulture in zgodovine.
V razstavišču Moja Ljubljanica si med 16.00 in 24.00 brezplačno oglejte stalno in občasno razstavo.
