V četrtek, 27. junija, se bo v Mestni galeriji Ljubljana odprla razstava Zabavaj me.
Osnovna premisa razstave je, da se vsebina, posredovana prek medija televizije, v našem življenju odraža skozi največkrat nezaznavne forme, oziroma skozi podobe, ki jih nezavedno uporabljamo v miselnih procesih. Živimo namreč v času, ko se določena informacija najprej pretvori v vizualni prikaz, šele nato začne dobivati tekstualni kontekst. Komunikacijski kodeksi so se skozi zgodovino razvijali, in sicer od kulture govora do pisane besede, od Gutenberga in kulture tiskane besede do fotografije, radia in televizije. Moč besede, govorjene in pisane, ki je stoletja narekovala način pogleda na svet, je zamenjala moč podobe. Ta je največkrat prva asociacija ob sprejemu določene informacije. Ob misli na določeno osebo, prostor, dogodek ali situacijo je prvi impulz vizualen, šele kasneje se odpre podatkovna baza tekstualnih informacij, shranjenih v možganih.
Namen razstave ni polemizirati z McLuhanovo trditvijo »Medij je sporočilo«, temveč je osredotočiti se na izhodiščno tezo knjige z naslovom Amusing Ourselves to Death avtorja Niela Postmana, ki govori o možnosti, da je imel prav Huxley in ne Orwell. V nasprotju z Orwellovim velikim bratom – prispodobo vseprisotne kontrole in cenzure ter nemoči posameznika – Huxley razmišlja o tem, da bomo zaradi preobilice informacij postali pasivni odjemalci le-teh in bomo posledično prenehali razmišljati. Medtem ko se Orwell boji tistih, ki nas bodo za informacije prikrajšali, se Huxley, nasprotno, boji tistih, ki nam bodo omogočili preobilje informacij, kar nas bo potisnilo v pasivnost in sebičnost. Orwell izraža bojazen, da nas bo uničilo to, kar sovražimo. Nasprotno, trdi Huxley, uničilo nas bo to, kar ljubimo.
Predstavljena so dela enajstih avtorjev, ki premišljujejo o poziciji posameznika in njegove percepcije realnosti, ki jo, hočemo ali ne, v veliki meri diktirajo podobe, posredovane prek medija televizije. Razstava se osredotoča na izhodišče Huxleyjeve teze, da se resnica izgublja v ogromni količini irelevantnosti. Irelevantnost nas peha v neskončno polje zabave, v vlogi glavnega protagonista zabavljaštva pa nastopa prav televizija.


