Gostja aprilskega pogovora MGL v MKL: med odrom in literaturo bo Jožica Avbelj, upokojena članica ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, ki je nedavno prejela tudi nagrado Marija Vera za življenjsko delo.

Pogovor, ki ga bo vodila Ksenija Horvat, bo v torek, 5. aprila 2022, ob 19. uri v mediateki Knjižnice Otona Župančiča.

Jožica Avbelj ima za seboj več kot petdesetletno igralsko kariero, med katero je nanizala številne velike vloge tako v gledališču kot na filmu, televiziji in radiu. Prejela je kar sedem Borštnikovih nagrad za igro in leta 2001 tudi Borštnikov prstan. Letos je na svoj seznam dodala še igralsko nagrado Marija Vera za življenjsko delo. Do upokojitve je bila zvesta Mestnemu gledališču ljubljanskemu, zato ni nič čudnega, da svojo okroglo obletnico obeležuje prav v MGL – z monodramo Le en smaragd, ki jo je avtor Jaka Smerkolj Simoneti po naročilu gledališča napisal prav zanjo. Uprizoritev, katere izhodiščna asociativna nit gledalca popelje do romana Veliki Gatsby, je režirala Jana Menger.

Izvirnost, prodornost in neposrednost igralskega izraza Jožice Avbelj pooseblja dihanje, iskanja ter vrhunce slovenske uprizoritvene umetnosti zadnjih petdesetih let. Že v začetku svoje igralske poti je v kultni uprizoritvi Spomenik G (EG Glej) v režiji Dušana Jovanovića zasnovala igralski credo, prepoznaven, unikaten slog, ki se kaže kot igralska disciplina, gibalna in govorna natančnost, samosvojost, skratka igra v celostnem pojmovanju igralkinega bitja. V svoji dolgoletni karieri je dokazovala, nadgrajevala in vedno znova osupnila s kreacijami, ki so jih kritiki in gledalci občudovali zaradi prepričljivosti, izraznosti in celovitosti. Bila je članica ansambla MGL, poučevala dramsko igro na AGRFT, obenem pa igrala v drugih institucijah, nevladnih producentih, na filmu in televiziji, doma in v tujini.
Z besedami Vena Tauferja lahko povzamemo, da je igralski avtor režiserjeve teatrske vizije Jožica Avbelj, prav avtorstvo pa je osrednja lastnost njene ustvarjalnosti, saj je igralski potencial razvila onkraj skrajnih meja njegove izraznosti, telesnosti in psihofizičnih stanj. V njeni vedno sveži, novi, a siloviti, energični igralski govorici živi gledališka umetnost, ki zajema iz neoavantgardnih praks, sega preko dramskega in za sodobno uprizoritveno umetnost še vedno pomeni vrhunec polnosti igralske moči in discipline. Inovativnost Jožice Avbelj nenazadnje potrjujejo njene stvaritve, za katere Andrej Inkret piše, da so utemeljene v drugačnih dramaturških in igralskih poudarkih. Ustvarila je impozanten opus vlog klasičnega in sodobnega repertoarja, prejela številne nagrade, ki se jim zdaj, ob njeni sedemdesetletnici pridružuje še stanovska nagrada za življenjsko delo.