Razstavljena umetniška dela so del slikarske produkcije, ki je nastala tekom zadnjega leta. Naslov razstave povzema miselni proces umetnice pri raziskovanju novih umetniških praks in preusmeritev njenega zanimanja v zbiranje ter razpolaganje z digitalnim materialom. Na igriv način izraža kontrast s frazo no pain – no gain, saj zaradi kopičenja digitalnega materiala na računalniku hitro zmanjka prostora, v shranjevanje datotek pa ni treba vložiti pretiranega truda.

S pojavom interneta je postala tendenca shranjevanja podob in dokumentov zelo velika, celo pretirana. To lahko vodi v nenadzorovano kopičenje informacij, t. i. hoarding. Umetnica v svojih delih raziskuje, kakšna je meja med organiziranim shranjevanjem podob, nekakšnim osebnim arhiviranjem in temu nasprotnem kopičenju podob brez jasnega namena. V obeh primerih gre za željo, da bodo te podobe enkrat v prihodnosti uporabne, pa čeprav v tistem trenutku nimajo posebnega pomena. Na takšen način je ustvarila osebni arhiv digitalnih podob, ki ga sestavljajo tako avtorske fotografije kot tudi najrazličnejše podobe, shranjene z medmrežja.

Na slikarskih delih večjih dimenzij so upodobljene nedefinirane krajine, sestavljene iz različnih izsekov podob, ki jih je umetnica izbrala iz digitalnega arhiva. Naslikane so z akrilnimi barvami, nekatere dele pa je prenesla na platno z digitalnim tiskom. Pri tem ni pomembna dejanska vsebina izsekov, saj je želela izpostaviti predvsem vizualni učinek združenih podob, ki delujejo kot celota. Slike so postavljene na talne podstavke umetnice Maše Knapič. Ker niso obešene na steno, ampak postavljene na tla, spominjajo na proces njihove izdelave, na nedokončane slike, ki so v ateljeju naslonjene na steno.

Razstavljena je tudi serija šestih krajših videoposnetkov, z enakim naslovom kot razstava. Videoposnetki do gmote materiala pristopajo na humoren, lahkoten način, saj z izbranimi podobami prikazujejo absurdna in navidezno nesmiselna besedila, ki želijo izraziti neuporabnost in trivialnost izvornih datotek. Razstava ponuja vpogled v umetničin arhiv podob in sam proces ustvarjanja z digitalnim materialom v fizičnem prostoru. Z združevanjem posameznih fragmentov v nove celote jim umetnica podaja nov namen. Datoteke, ki jih je nakopičila v tem času, osvobodi iz kupa digitalnega materiala in mu da priložnost, da zaživi na slikarskem platnu. (Katja Filovski)

Neža Perovšek je leta 2019 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje diplomirala iz slikarstva pri izr. prof. Bojana Gorenca. Študij nadaljuje na magistrskem programu slikarstva pri prof. mag. Žigi Karižu. Od leta 2018 se je predstavila na razstavah v Layerjevi Hiši (Kranj), Dobri vagi, Ravnikar Gallery Space (Ljubljana), Galeriji DLUM (Maribor) – listina Primavera 2018, Fish Factory (Penryn,VB), Improper Walls (Dunaj, AT).

Katja Filovski je leta 2018 diplomirala iz japonologije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer nadaljuje magistrski program. Sodeluje pri izvajanju pedagoškega programa v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter deluje kot prostovoljka v društvu Škuc. Kot učenka šole Svet umetnosti je bila ena od kuratork končne razstave 17. generacije Podpritiskom (Galerija Škuc, 2020).

vir: Društvo likovnih umetnikov Ljubljana, 28.7.2021