Zelo dobro je poznala trud in delo ustanavljanja novih skupin, saj je z vodjo ljubljanske podružnice Šole zdravja Silvico Erlih in predsednico društva Zdenko Katkič hodila na predstavitve skoraj vseh takratnih skupin v Ljubljani. Z usposabljanjem za vaditeljico je dokončno prevzela tudi vodenje skupine Prule, ki jo uspešno vodi tudi danes in povečuje z novimi člani. "S telovadbo smo začeli na Špici in to 1. aprila 2012. Prišlo je 12 oseb. Začeli smo zares, čeprav nihče ni verjel, da se bo obdržalo, ker je bil 1. april. Pa smo že deseto leto tukaj."
Savica skrbi za stabilnost skupine in njihovo družabnost, saj člani dosegajo visoko starost in so med najstarejšimi v Ljubljani. "Naša skupina se ne zmanjšuje, koliko jih odide, toliko jih pride, vedno nas je tu nekje okrog 30. Ja, res smo imeli kar nekaj starejših članov, ki so jih šteli čez 90. Zdaj so že odšli ali so v domu."
Njihova lokacija na Špici v Prulah je zelo izpostavljena in frekventna, tako da se velikokrat oglasijo na telovadbi tudi mimoidoči. "Kar nekaj zanimanja je. Ena gospa pride večkrat direktno iz službe. Na vidnem mestu smo, pa se nam pridružijo tudi drugi, saj na Špici veliko sprehajajo kužke in tudi na splošno je veliko sprehajalcev. Vsake toliko se nam kdo izmed njih pridruži pri telovadbi."
Aktivno je sodelovala tudi v lokalnem okolju in širila idejo in znanje o telovadbi na zunanjih prostorih. Savica je ponosna voditeljica svoje skupine in vedno teži k razvoju skupine, njeni homogenosti in prijetnemu druženju znotraj skupine ali z drugimi ljubljanskimi skupinami. V teh mnogih letih so skupaj odhajali tudi na vseslovenska srečanja v Piran. Šmarješke toplice, Velenje, Ptuj - ona je bila vedno povsod in njena skupina z njo. V skupini so trije moški, torej 10% vseh članov. Dva prihajata z ženama, eden pa hodi sam. Kar se članic tiče, so več ali manj vdove. Na vprašanje, zakaj misli, da se moški na splošno slabo odzivajo na telovadbo na prostem, ne ve odgovora, ampak takoj smeje nadaljuje: "Moški imajo raje kavč in daljinca v roki."
Vprašala sem jo, kaj je njen življenjski moto in je takoj izstrelila: "Ostati zdrava in neodvisna čim dlje." Zato vztraja pri redni jutranji telovadbi že deseto leto in se trudi tudi druge osveščati o njej: "Če se česa lotim, se temu posvetim v celoti. Tako je bilo tudi s to telovadbo. Nanjo hodijo ljudje, ki si to želijo. Nihče ne telovadi zaradi mene, ampak hodijo zaradi sebe."
Nagrade in priznanja Društva Šola zdravja je bila vesela in je srčno dodala: "Ta nagrada je za vse člane naše skupine, zato sem jih peljala v Podpeško jezero na kosilo, da se počastimo. Rada jih imam, kar vedo. Vsi se imamo zelo radi. Ne obremenjujemo se s političnimi zadevami, kdo je kdo in kaj je v življenju dosegel. Vsi smo prijatelji in pika."
Neda Galijaš
