Javka pri Rdeči zvezdi Marka A. Kovačiča tokrat v Trbovljah, v osrčju nekdaj proletarskih in revolucionarnih Rdečih revirjev.

To morate videti vsaj enkrat!

Junija vabljeni na vodstva z umetnikom vsako nedeljo ob 16. uri.

6.6. / 13.6. / 20.6. / 27.6.

Naslov: Tovarna Mehanike – Ropotarn’ca, Trg revolucije 23, Trbovlje

Videli bomo doslej najkompleksnejšo uprizoritev nekega dolgega in fascinantnega procesa, ki je zaobjel družbena obdobja polna protislovij in paradoksov skozi umetnost. Premišljali bomo, kaj nam pove ta izbrani, a dokaj široki, diapazon prikazni iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Raziskovali bomo instalacije, artefakte, kipe, plakate, knjige, pozabljene in zavržene predmete. Spraševali se bomo o kontekstih, rekonstrukcijah in fikcijah v nenehnem dialogu s časom in prostorom.

Prijave na Marko 031 563 971 ali marko.komarko@gmail.com
Za skupino 5 ali več možen obisk po dogovoru.

INTERVJU Z AVTORJEM

"V JAVKI PRI RDEČI ZVEZDI – TRBOVLJE 2021 se ukvarjam s časovnimi konteksti, rekonstrukcijami in fikcijami, kjer so stvari nenehno v dialogu s časom in prostorom. Postavitev sestavlja vrsta instalacij in ambientov, ki skupaj tvorijo kompleksno celoto. Njihovo prostorsko in časovno umeščenost bom zasnoval glede na točko tukaj in zdaj v trojnem prostorsko-časovnem razmerju: pred, zdaj in po. …

Zadnji dve leti imam delovni atelje v Trbovljah, kamor sem se delno preselil. V ateljeju, ki se nahaja v bivši tovarni Mehanika – zdaj Ropotarn’ci, sem postavil celostno instalacijo svojih novih in preteklih del in artefaktov. Prostor sem spremenil v muzej – salon, ki je odprl za javnost kot družbeni in družabni prostor dialoga in konfrontacije.

V mojem delu že leta sledim transformaciji kulturnih in družbenih sistemov. Še prav posebej se te transformacije zrcalijo v Trbovljah, nekdaj močnem industrijskem središču v t. i. Rdečih revirjih. Doslej sem že dokumentiral propad in zapiranje elektrarn in rudnikov po Sloveniji in naredil vrsto video in fotografskih posnetkov ter svoja dognanja strnil v interaktivni instalaciji Izgubljeni horizont v Galeriji Kapelica v Ljubljani leta 1997.

Po (»prihodnost«) predstavlja projekt Civilizacija Plastosov: mehanično-organska bitja (preživela katastrofo v sibirskem mestu Katastropolis) in njihovi obredni instrumenti, npr. Energotron in Hrupofon, ki je hkrati, podobno kot t. i. Malevičeve strune, tudi kompleksen inštrument, s katerim izvajam performanse in koncerte (npr. v Slovenski kinoteki ob predvajanju svojega nemega filma Casus Belli leta 2016). Pred (»preteklost«) seprikazuje s pomočjo videodokumentacije in mojega komentarja. Zdaj (»sedanjost«) je osredinjen nainteraktivno instalacijoIzgubljeni horizontin mojo muzejsko zbirko Javka pri rdeči zvezdi. Pri vseh postavitvah sem dodal nova dela in nove razmisleke, denimo, Hruporon, Peti element, Sveta jeza in še neimenovana dela. V salonu sem posebno pozornost namenil obiskovalcem in ne bom pozabil niti na humor, ki ga ob družbeni angažiranosti in vizualni izkušnji premorejo moje mizanscene, kalejdoskopske podobe in majhni detajli. Teme bodo naslednje: zgodba o televiziji, učinki kolektivne pozabe, zgodba o muzeju, med osebnim in kolektivnim, med zasebnim in javnim, kako se spominjamo in kako načrtujemo, utopije, distopije in retrotopije …

Pri tem se navezujem tudi na ikonično umetnino 20. stoletja, ki je zamajala verjetje v človeški napredek. Gre za podobo Angelus Novus, ki jo je naredil Paul Klee leta 1920. V deveti tezi eseja O pojmu zgodovine, ki ga je Walter Benjamin dokončal leta 1940, pa ta Kleejeva slika nastopa kot prispodoba zgodovinskega napredka – kot angel zgodovine, ki z obličjem, obrnjenim v preteklost za sabo vidi sama razdejanja in ruševine, vztrajni piš pa ga nosi naprej s hrbtom obrnjenim v prihodnost. Zygmunt Bauman v Retrotopiji pa sugerira, da se je angel obrnil stran od prihodnosti, ki ne prinaša nič dobrega.

Moja dosedanja umetniška praksa – performansi, instalacije, asemblaži, brikolaži, kolaži in video filmi –, temelji na estetiki najdenih in izbranih predmetov, oblik in vsebin, predelanih ter z artefakti in umetninami dopolnjenih sestavljankah. To so različni (marginalni) predmeti, ki so povezani z mojo osebno in našo kolektivno polpreteklo zgodovino. Reciklirani izkušnji spomina dodajam novo vrednost in s tem novi pomen, ko predmetom spreminjam obliko, jih reinterpretiram ter postavljam v nove kompozicije. Iz odsluženih sodobnih potrošniških predmetov, ki so postavljeni v različne mehanizme in sestavljenke, ustvarim ambiente, ki so možna posledica kaosa sodobne družbe in ki lahko sprožajo nelagodje, hkrati pa nudijo »užitek ob gledanju«."

Marko A. Kovačič