Ljudje imamo radi, da o drugih zvemo kaj takega, česar še ni bilo napisanega. Kako bi se ljudem, ki vas morda še ne poznajo, na kratko predstavili? 

Milena Dimec je Litijanka od prvega joka do danes. Rojena v stari sodniji, hodila tam v šolo in se po študiju vrnila pred učence. Preživela srečno, skromno otroštvo med Vilo, Pošto, Šmelcem, ob železnici, na restavracijskem vrtu ob Savi…  Kot edinka sem jo raziskovala sama in jo tudi sama kot otrok prvič preplavala – pa nikoli več. Potepena kodrasta deklica, ki ni slišala bitja ure v zvoniku in jo je domov prinesla tema v spremstvu stare mame. V šoli odličnjakinja. Odlična atletinja, skakalka v višino z mladinskimi državnimi uspehi, tekačica na 400 in 800 m. Potem pa vse tisto, kar narekuje tradicionalna vzgoja: mladostniška zaljubljenost, zakon, otroci, služba, vnuki, pokoj in moje ljubezni v tretjem življenjskem obdobju: keramika, kaligrafija, risanje/slikanje…bi, pa ne znam…

Vmes je bila tudi kakšna nenavadna odločitev, čisto podobna meni: za petdeseti rojstni dan sem si poklonila vpis na univerzitetni študij in ga končala z drugo diplomo.

Vse moje življenje je prepleteno z zlatimi nitkami znanja, pridobivanja le-tega, prenašanja… Lepo se je učiti.

Kako bi opisali vaše dosedanje delovanje na področju vseživljenjskega učenja? 

V tretjem življenjskem obdobju se delo, poslanstvo na področju učenja nikakor ne neha. Razbohoti se toliko, kot si to želiš in si pripravljen dajati. Več daješ, na širše se odpirajo sodelovanja. Postaneš prepoznaven (ne sam, za mano stojijo člani društva, ekipa enako mislečih sodelavcev, ustanove…)

Kaj za vas pomeni prejeti naziv »Ambasador vseživljenjskega učenja?« 

Nikoli pretirano ne razmišljam o priznanjih, pohvalah, čeprav pobožajo dušo. Še posebej ne za delo, kajti prepričana sem, da za nami ostanejo prav dobra dela. Ambasadorka vseživljenjskega učenja pa je priznanje, ki sem se ga po otroško razveselila, ker za nazivom stoji veličastna argumentacija: s svojim ugledom, položajem v družbi skrbi, da se kaj uveljavlja, razvija. To je proces, ki se ne ustavi nikoli in to je moja filozofija. Kot predsednica društva U3 in prostovoljka z več kot 2000 prostovoljskimi urami  lahko uresničujem zamisli in ideje. A ne sama! S ponosom sem sprejela naziv in ga bom  z dušo, srcem, voljo in znanjem…uresničevala v najboljši možni meri.

Bi morda z medsebojnim povezovanjem in sodelovanjem lahko še bolje povezali različne generacije med seboj? 

To je proces in ni odvisen le od nas.  Z Društvom U3 sledimo naši miselnosti. Nismo sami sebi namen; združimo vse, ki želijo po naši poti. Mislim, da nam niso zaprta nobena vrata. Ključ do uspeha je pripravljenost prisluhniti drugim, sprejeti njihove izzive, povabiti jih k sodelovanju ali se sami ponuditi, povabiti. Ne uspe vedno, a se trudimo. Ne vzpenjamo se z dvigalom, stopnice so čisto dovolj.

Kakšen je vaš pogled v prihodnost? Jo lahko naredimo še svetlejšo?

Ptice, enako misleči, ki letimo skupaj, se moramo zavedati, da je prihodnost najprej v naših rokah, ker smo/bi morali biti modrejši, potem pa na vseh tistih –  mladih, s katerimi sodelujemo: vrtčevski, šolski otroci, srednješolci, študenti, mladi, mlade družine….in ljudje v tretjem življenjskem obdobju. starostniki…Zajeli smo vse generacije. Prihodnost je svetla, ker si tako želimo in jo gradimo. Zbuditi otroka v sebi, imeti možnost izobraževanja, druženja, dati življenju novo dimenzijo v tretjem življenjskem obdobju, je naš/moj moto.

Projekt Tedni vseživljenjskega učenja denarno podpira Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.