Vsem občanom želim obilico veselja in srečnih trenutkov ter osebnega zadovoljstva ob tem prihajajočem prazniku Noči Čarovnic z upanjem, da se bodo vse vaše želje izpolnile in vam prinesle vse tisto, kar si želijo vaša plemenita srca.

31.oktober je tudi dan nekaterih najstarejših občanov, ki smo v hipu vzljubili tedaj še ne slišano Rock in Hard Rock glasbo. Morda nekateri razmišljate danes, da to pač ni nič posebnega in omembe vrednega. A v tistih dobrih starih časih preteklega stoletja naše mladosti, ko ni bilo v naši Litijski občini niti sledu o Rock glasbenem življenju, se je zgodil nepričakovan preobrat, ko je moj oče prišel na dopust iz Nemčije. Za novoletno darilo mi je kupil plastični prenosni gramofon in deset malih Singel plošč in še štiri Long Play vinyl-ke. Na njih pa je bil posnet raznolik Rock and Roll in tudi Hard Rock.

V tistih časih, druge polovice šestega desetletja preteklega stoletja, je večina mladih poznala samo glasbo iz radijskih aparatov in iz maloštevilnih veselic tudi domačo glasbo različnih narodno zabavnih ansamblov. Tudi v naši osnovni šoli smo postali napredni in inovativni ter v tistem času opremili vse hodnike in razrede z zvočniki, za morebitna nujno potrebna obvestila iz učiteljske zbornice in pa med glavnimi odmori so nam učitelji predvajali razno klasično, jazzovsko in za nas mlade nezanimivo dolgočasno Jugoslovansko zabavno glasbo. Učiteljica pisave cirilice nam je celo predvajala Ruske ljudske pesmi.

Nekega dne pa se je namestnik ravnateljice Miloš domislil, naj bi vsi razredniki osmih razredov določili svojega predstavnika, ki bi med glavnim odmorom skrbeli za glasbeno popestritev v šoli. Ti šolski ljubljenčki svojih razrednikov, so tudi odločali, katere zvrsti glasbe bomo morali poslušati, četudi so nam šle vedno ene in iste skladbe že močno na živce. Odločim se zbrati svoje prijatelje in jim povem, da bom prinesel v šolo svojo gramofonsko ploščo, ki jo imam namen med glavnim šolskim odmorom zavrteti na ves glas, da bodo padali iz stropa celo pajki iz svojih mrež. In ta moj namen se je uresničil pred 19724 dnevi, 29 oktobera 1971 leta, ko sem obiskoval osmi razred osnovne šole.

V šoli ni nihče niti slutil, kaj se bo dogodilo med glavnim odmorom. Ko je prišel čas glavnega šolskega odmora smo jaz in moji prijatelji Frenk, Dušan, Milan, Marjan, Stane in Janez pogumno prišli v posebno šolsko sobo z vso potrebno glasbeno opremo. Ani, Damjano ter Igorja, ki naj bi tistega dne skrbeli za šolsko glasbeno razpoloženje, smo poslali v kot sobe in jim zabičali, naj bodo popolnoma tiho. Frenka in Milana sem poslal na prag vrat, da bodo ravnateljica, učiteljice in učitelji dobro vedeli s kom imajo opraviti, če bi poskušali nas pregnati nazaj v razrede. Sam pa sem takoj zatem vklopil najprej mikrofon in sporočil vsem ostalim učencem, da bodo lahko čez nekaj trenutkov poslušali novo vrst glasbo, za katero večina še nikoli niso slišali. Ker so vsi prepoznali moj glas, so vedeli, da prihaja huda ura nad zbornico učiteljev, ki se tako ali tako ne bodo upali ničesar ukreniti in se bodo dobesedno kot miši poskrili v svoje luknje.

Po kratkem nagovoru učencev sem povečal glasnost ojačevalcev glasbe do skrajnih meja, in pognal gramofon, na katerim je bila moja najljubša Long Play vinyl-ka. Do danes nisem nikoli pozabil, kako močno je zadonelo iz zvočnikov, ko se je zaslišala fantastična rokovska skladba "Speed King" ansambla Deep Purple iz njihovega albuma Deep Purple in Rock. Tega dne so prav Richard Hugh Blackmore, Ian Gillan, Roger David Glover, John Douglas Lord in Ian Anderson Paice prebudili v mladih iz Litije nekaj, kar je zagotovo spremenilo življenje mnogih mladostnikov in spremenilo naše dosedanje medsebojno druženje.

Moja glasba je bil pravi šok za vse v šoli, še najbolj pa za ravnateljico in učitelje. Seveda je ravnateljica takoj pritekla iz svoje pisarne, malo zatem pa so se odprla tudi vrata učiteljske zbornice. Ko so ti mojstri učiteljskih veščin videli na pragu vrat glasbene sobe stati Frenka in Milana so jo tudi takoj zatem skupno odkurili nazaj v zbornico. Učitelji so ju še predobro spoznali kot izjemno močna in spretna pretepača, ki sta v tej šoli uspela opraviti samo pet razredov. V tistih časih je bilo kar nekaj in deklet in fantov, ki jim je uspelo končati samo pet razredov osnovne šole. Saj tako ali tako dela ni bilo nobena težava pridobiti. Zlati... zlati časi.

In tako sem jaz lahko nemoteno predvajal naprej svoj osebni glasbeni program do zaključka odmora. Potem pa sem vzel svojo šolsko torbo in odšel domov, da spravim Long Play vinyl-ko na varno mesto, ki sem ga imel v drvarnici za našimi bloki na Stavbah. Nikoli zatem ni nihče od od šolskega osebja v moji prisotnosti omenjal opisani dogodek in vsi so se delali, kot da se ni nič zgodilo. Samo nekateri obiskovalci osnovne šole so me hvalili, drugi pa so bili popolnoma tiho in pika.

Nekaj let kasneje sem izvedel od podravnatelja Miloša, da so takoj za tem, ko so učitelji in ravnateljica pobegnila v zbornico in zaklenili vrata za seboj, poklicali tudi policijo. Seveda sta bila policista kot vsak dan ob tem dopoldanskem času na malo podaljšani malici pri Lintnarju in se zato nista dala motiti, ko sta izvedela, kdo od učencev moti šolski red. Pretepa ni bilo, groženj učiteljem ni bilo, poškodovanih tudi ne, sta menila policista… ja kdo pa je tako neprijazen, da ne dovoli, da bi mladi v šoli poslušali malo bolj glasno, njim ljubo, moderno glasbo.

Dva dni kasneje prav na dan 31. oktober 1971 smo nekateri mladi ljubitelji Rocka v parku na Stavbah sklenili, da postanemo Rock oboževalci, kar sem sam ostal še danes. Od tega dne naprej nas je večina tedanjih mladih iz Stavb, Rozmanovega trga ter širše okolice pustilo neizbrisan pečat Rock oboževalcev tam daleč do Ljubljane, Celja in Sevnice…

Malo naše resnične zgodovine iz mladosti preteklega stoletja v naši Litijski občini, brez všečnih umetnih okraskov življenja nikomur ne bo škodovalo. Pa še drugič o resničnem življenju mladih v Litiji preteklega stoletja, če vas morda resnica ne moti…