Logarovci so minulo soboto zadihali s polnimi pljuči. V prostorih Društva 29a je 28. februarja 2026 potekal večer, ki je presegel običajno kulturno prireditev – bil je poklon Halozam, njihovim ljudem in njihovi neuklonljivi duši.

V središču dogajanja je bil dokumentarni film V mojih sanjah rase vsako noč drevo, pod katerega se podpisuje režiser Vid Hajnšek. Film, ki je nastajal kar štiri leta, ni zgolj dokumentarec – je intimna izpoved pokrajine, ujeta skozi fotografije, osebne zgodbe in spomine ljudi, ki Haloze nosijo v srcu.

Zgodba o preteklosti in sedanjosti Haloz se pred gledalci razpira nežno, a hkrati silovito. Film ne romantizira, temveč iskreno prikaže trdoživost, ponos in toplino ljudi, ki so soustvarjali in še vedno ustvarjajo podobo tega gričevnatega sveta. Dvorana je dihala z vsakim prizorom – v tišini, v nasmehu in v ganjenosti.

Po projekciji je sledil pogovor z režiserjem, ki ga je suvereno moderiral Dejan Karba. Odprt in iskren dialog je razkril zakulisje nastajanja filma ter številne osebne zgodbe, ki so stkale končno podobo tega edinstvenega projekta.

Ko so se luči znova prižgale, večer še zdaleč ni bil končan. Oder je zavzela zasedba Banda haloška, ki je prireditveni prostor spremenila v pravo glasbeno slavje. S pristno energijo, domačimi napevi in nalezljivo karizmo so navdušili občinstvo, ki ni ostalo le pri ploskanju – prostor je oživel v ritmu Haloz.

Dogodek v organizaciji Društva 29a je znova dokazal, da kultura v manjših krajih ne le živi, temveč utripa močno in samozavestno. Logarovci so to soboto postali stičišče zgodb, spominov in glasbe – kraj, kjer se preteklost sreča s sedanjostjo in kjer Haloze niso le pokrajina, temveč občutek.

Če je bil namen večera povezati ljudi in obuditi ponos na domače korenine, potem je uspelo več kot odlično. Haloze so znova pokazale, da imajo glas – in da ta glas seže daleč.