Tudi letos je Slavičev večer potekal v tradicionalnem terminu v okviru občinskega praznika Občine Križevci, v sredo, 7.9., in sicer s podnaslovom Bodi človek človeku.

V Kulturnem društvu so letos kot Naj organizacijo leta izpostavili Gasilsko zvezo Križevci ob njeni 20-letnici obstoja, ki povezuje 12 Prostovoljnih gasilskih društev, ustanovljenih med leti 1891 in 1957, ki so stalno v službi človeštva in takoj odvržejo vso delo, ko je potrebno pomagati. Tudi ob gašenju požara na Krasu so sodelovali gasilci GZ Križevci, in sicer 20.7. z enim vozilom in 3 operativci, 23.7. s 7 gasilskimi vozili in 36 operativci iz 10 Prostovoljnih gasilskih društev. Skupno so opravili 878 prostovoljnih ur.
Njihovo organiziranost in delovanje so predstavili v 2 kratkih video filmih, posnetih ob 20-letnici delovanja. Gasilci pionirji iz Stare nove vasi so predstavili vajo v gašenju, Žanin Tobias in Ana Skuhala pa sta se na humoren način pomerili v znanju s področja gasilstva.

Gost večera je bil g. Stanko Bensa iz Društva Primorci in Istrani v Prekmurju iz Benice in v pogovoru s Tjašo Kos predstavil trnovo pot Primorcev, ki so ob izbruhu 1. Svetovne vojne živeli na obeh straneh današnje meje z Italijo. Zaradi bojev, ki so tam izbruhnili med silami Avstro-Ogrske in Italije, ki se je leta 1915 preračunljivo priključila silam Antante, so večino prebivalstva izselili na Češko in v Avstrijo. V Avstriji so živeli v grozljivih razmerah v taboriščih. Leta 1918 so nekatere begunce začeli vračati in jih nastanili v Stražišču pri Ptuju, leta 1919 je nekaj družin sprejela tudi občina Ljutomer, in sicer v Borecih pri kmetih in v takrat že izpraznjeni vojašnici. Mnogi so službe dobili v opekarni. Z nastankom Kraljevine SHS pa je prišlo do agrarne reforme in zemljo na poplavnem območju med Ledavo in Muro so ponudili v 30-letni odkup tudi tem primorskim beguncem in kasneje istrskim. Tam so si v petih na novoustanovljenih kolonijah začeli ponovno ustvarjati življenje in dolgo so bili nezaželeni prišleki, po izbruhu 2. Svetovne vojne pa so bili kot taki internirani v taborišče Šarvar na Madžarskem. Po letu 1920 po določitvi Rappalske meje je velik del tamkajšnjega ozemlja pripadel Italiji, ki je nad prebivalci izvajala velike represije, zato so mnogi spet morali bežati.  Še danes njihovi potomci ohranjajo spomin nanje in tradicije. V zadnjih letih se ponovno srečujemo s številnimi begunci in njihovimi krutimi usodami in čeprav sočustvujemo z njimi, tudi teh beguncev danes ne obravnavamo enakopravno.

Že leta 1879 je Simon Gregorčič eno najlepših pesmi s preroško vsebino Soči in le-ta je v času soških front dejansko tekla krvava, pesem je prebrala Manica Sušec.
Za glasbene utrinke so poskrbeli člani Tamburaške skupine KD Cven, prireditev pa je povezovala Sara Zamuda, ki je prireditev zaključila z mislijo, da naj bo ta večer v opomin, kakšni naj bi bili ljudje, da bi bili človek človeku v vsej svoji razsežnosti.