Na cesti je bilo malo prometa, vožnja pa prav travmatična. Najbolj od vsega sem se bal, da bi na naš avtomobil padlo kakšno drevo, kot je na tuja turista na Bledu, a se k sreči to ni zgodilo. Je bilo pa na vozišču že polno vejevja, listja, silovit veter je drevesa nagibal čez cestišče. Doma sem komaj odprl garažna vrata, da sem z avtomobilom zapeljal v garažo.

Nato sem šel navijat za našega vrhunskega kolesarja Tadeja Pogačarja, da bi tokrat po včerajšnjem kronometru, na katerem je bil drugi, premagal najhujšega tekmeca za končno zmago Danca Jonasa Vingegaarda. Ne dolgo, saj me je poklical sodnik na tekmah Balinarske sekcije pri DU Komenda Tomaž Hacin, naj pridem fotografirat smreko, ki jo je močan veter podrl na brunarico pri Balinišču Komenda v bližini Planinskega doma Komenda. To sem naredil nemudoma, da ne bi zamudil zadnjih kilometrov vožnje našega Tadeja. Spotoma se mi je ponujala zelo žalostna podoba naše občine, ko sem videl, kako veliko škodo je povzročil vihar. Voziti sem moral zelo pazljivo mimo vsega, kar je ležalo na cesti. Ko sem prišel do Balinišča Komenda, kar nisem mogel verjeti: velika smreka je visela daleč na igralne steze, zagozdena v samo streho brunarice. Še sreča, da je njen vrhnji tram zdržal njeno težo, je ni podrl ali prizadejal hujše škode, kot je že bila. Tam sta bila že predsednica Balinarske sekcije Ivanka Žulič in sodnik Tomaž Hacin. Kmalu je prišel še Marjan Potočnik, podsekretar za urejanje prostora na Občini Komenda, za njim pa še predsednik DU Komenda Saša Lenarčič. V bližini je Štefan Kociper obžagoval drugo smreko, ki jo je veter podrl blizu brunarice, prav tako odlomil vrh še ene smreke. Jeklena vrv in drugo, s čimer so se otroci spuščali, ko so bili starši gostje Planinskega doma, je bila na tleh. Pravo razdejanje na robu gozda ob Planinskem domu Komenda. Kakšno je po naši občini, sem videl, ko sem se po posnetih fotografijah na kraju Balinišča Komenda počasi peljal domov. Spotoma sem srečal komendske gasilce, ki so se peljali proti Balinišču Komenda. Že prej sem slišal, kako so na raznih koncih lastniki z motornimi žagami žagali in odstranjevali podrto drevje. Bilo je, kot da bi bil na sečnji v gozdu. 

Ko sem prišel domov, sem se – žal neuspešno – posvetil navijanju za našega kolesarskega asa Tadeja Pogačarja. Tokrat mu ni šlo, kot smo pričakovali. Jonas Vingegaard in tudi drugi tekmeci so bili premočni. »Ne smemo biti preveč razočarani,« sem si dejal. »Tudi drugo mesto bo zanj odlično na Tour de France po nedavni poškodbi zapestja. Ne moremo in tudi ne smemo pričakovati, da bo vedno prvi. Jonas pa je imel, kot na kronometru, spet svoj dan. Upam, da ni kaj prepovedanega popil ali zaužil, saj je vozil kot v transu.«

Ko je Tadej pripeljal skozi cilj, sem šele šel pogledat okrog hiše, kakšne posledice nam je prizadejal vihar. Videl sem soseda Sreča, kako pregleduje streho svoje hiše. Prav vrtoglav pogled. V bližini je »pela« motorna žaga. Pozneje sem videl, zakaj: zaradi podrtega sadnega drevja. Zelo sem se razžalostil, ko sem videl, da mi je silovit veter podrl ravno tisto jablano – idared, ki bi letos najbolj obrodila, vendar sem se pomiril, ko sem pri televizijskih poročilih videl, kako hudo škodo so utrpeli ljudje marsikje po Sloveniji. Narava se nam očitno maščuje, ker je nismo dovolj spoštovali, mi je bilo takoj jasno. A zastonj opozarjanja klimatologov. Tadej si je želel dežja, a ga ni bilo, mi pa smo imeli pravi piš, skorajda orkanski veter, dežja pa niti ne tako veliko, saj je dežne kapljice nosilo skorajda naravnost po zraku, pa še marsikaj drugega. Vse to nam daje vedeti, kako majhen je človek, ko se razbesni narava. Je pa tudi velik, ko vidimo, kako gasilci (tudi v naši občini) in drugi dobri ljudje pomagajo prizadetim v neurju. Tudi pri podrti smreki pri Balinišču Komenda so. Nanje se lahko zanesemo. V vrtovih je res veliko škode, a je ta neprimerljiva z izgubo življenja (Bled!) in veliko gmotno škodo, ki jo je letos toliko po Sloveniji po teh silovitih neurjih. Res dolgo, vroče poletje, pa tudi takšno, zaradi katerega le malo noči dobro spimo. Preizkušeni v svojih močeh, ko vidimo, kako nebogljeni smo, kadar nad nas privihra »huda ura«. Nad našo občino je bila tokrat zares takšna. Hkrati pa opozorilo: človek, velik si, ko ustvarjaš, načrtuješ in gradiš, a že jutri ti lahko to uničijo naravne in druge katastrofe. Ali pa celo sam sebi in drugim. 

»Prah si in v prah se povrneš,« nas je 23 let svaril naš župnik g. Zdravko Žagar, ki, neuradno, odhaja od nas v drugo župnijo po velikih delih v Komendi. Duhovna pa ostajajo. Navsezadnje ta še največ veljajo. Druga pa so, kot nas svarijo silovita neurja, časne in s tem minljive narave. Naj bodo še tako veličastna. Tudi tako želeno prvo mesto našega Tadeja na Tour de France. Prav je, tudi če ga ne bo, da mu krepko sežemo v roko in mu čestitamo, ko nas bo obiskal. To si resnično zasluži, saj je junak med junaki. Vse spoštovanje, občudovanje in čudenje, da imamo Komendčani takšnega rojaka in da nam je to poletje pripravil toliko razveseljivih trenutkov na letošnjem Tour de France. 

(O tem, kako so odstranili smreko, ki je padla na brunarico pri Balinišču Komenda, pa bodo poročali naši gasilci in drugi pri tem sodelujoči. Moja naloga je bila, in zato so me tudi poklicali, da fotografiram in zabeležim to naravno nesrečo.) 

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič