Da je delala v Eliti, je potrjevala lepa obleka, h kateri se je lepo podala dragocena zlata ogrlica.
Pavla se je naučila lepo oblačiti že v mladosti, ko jo je k sebi sprejela teta Marija Kokalj iz Kranja. Pri njej je bila v letih od 1946 do 1965. »Pri zelo uglednih in izobraženih ljudeh, ki so me naučili vseh veščin,« mi pove 10. januarja, ko me povabi na obisk. Da mi ima še to in ono povedati. Res mi je imela. Pri tem sem občudoval njen izjemen spomin, ko mi je začela pripovedovati o Kokaljevih iz Kranja, drugi najpremožnejši družini v mestu ob sotočju Kokre in Save. Imeli so celo Manufakturo v Prešernovi hiši. To, veliko premoženje, je bodlo v oči rdeče oblastnike, so jim ga odvzeli, nepremičnine so dobili nazaj šele po vztrajnem prizadevanju po nastanku svobodne in neodvisne države Slovenije.
Krivico so doživeli tudi Štebetovi iz Most, ko so tesarskemu mojstru Antonu Štebetu podržavili podjetje (zaposlenih je imel od 30 do 40 delavcev) in odvzeli veliko zemlje. Ostala pa je krasna hiša in velik vrt pred njo. »Najlepši v Mostah,« je izjavila ena od Moščank. Temu bi kar pritrdil, saj sem pred dvema letoma v njem obrezal vse sadno drevje, ko me je tja povabil Pavlin sin geometer Tone. Tako, kot me je naučil sadjarski strokovnjak Matjaž Maležič. »Na tradicionalni samostanski način,« bi rekel sadjar, ki je pred leti obrezoval drevje mojemu sosedu Francu Osolniku.
Ob tem sem se čudil urejenemu vrtu. Tone mi je povedal, da ima za to glavne zasluge mama Pavla. »Še vedno dela v vrtu, pridela vso zelenjavo. Komaj čaka, da bo konec zime, da bo šla spet v vrt,« je povedal članicam RK Moste. »Tudi tile gobelini in tepihi so njeno delo,« jih pokaže. Med njimi celo gobelin z Mono Lizo. Kar ne morem verjeti. Najraje bi se takoj sezul, saj po nečem tako lepem in dragocenem ne moreš hoditi v čevljih. Še najraje bi po njih stopal v novih volnenih nogavicah, s katerimi je člane Glavarjevega kluba pred novim letom obdarila dr. Marta Ciraj, soproga koordinatorja kluba Jožefa. A Tone ni pustil, pa tudi jubilantka ne. Njena hčerka Damjana, ekonomistka, nam je ta čas postregla s teranovim likerjem, potico in drugim pecivom. Pri peki ji je pomagala tudi mama Pavla. Ko sem jo naslednjega dne vprašal, kaj si posebno želi, mi je odgovorila: »Da bi lahko spet sama spekla potico!«
Čeprav je sama v hiši, ji ni dolgčas. Rada bere, gleda televizijo, se pri tem tudi zjezi nad neučinkovitimi slovenskimi politiki, pokritizira vlado. Hrbet ji prijetno greje toplota iz velike krušne peči z lepimi modnicami; ta toplota napolnjuje vso dnevno sobo. Še bolj živahnost, življenjska vedrina, ki jo izžareva jubilantka. »Dobri geni,« pripomni sin Tone. Res dobri, saj so njeni najožji sorodniki učakali več kot 90 let, sestra Francka jih šteje že 96 let. Pavla malo potarna, da ji je posledice pustila prebolela epidemija covid-19, vendar teh posledic ne vidim, saj ima še vedno izjemen spomin za ljudi in dogodke. Pozna pa se ji tudi, da je vse življenje rada delala, jo je to utrdilo.
Pogreša moža Marka, električarja, ki je bil zaposlen celo v Švici, po poroki je zaradi otrok in pomoči ženi ostal doma. Spomin nanj obuja s tem, da mu na grob prinaša rože. Je že 12 let od njegove smrti, a če imaš nekoga res rad, je to tako, kot da bi bilo včeraj, ga nikoli ne pozabiš, dokler se mu ne pridružiš v grobu, čutim, ko se poslavljam od Pavle Štebe. Kako je skrbna, mi potrdi, ko za menoj prinese mojo kapo, ki sem jo pustil na hodniku. Dobro mi dene ta njena skrb. S seboj ponesem tudi njene besede, smehljaje in veselje do življenja. Tudi zaradi tega imam rad upokojence, saj me vsakdo izmed njih obogati s svojimi življenjskimi izkušnjami, zrelostjo in premagovanjem bolečin. Jubilantka Pavla Štebe me je prav posebej.
In pa to, kako je hvaležna sinu Tonetu za njegovo skrb zanjo. Tone mi, na tihem pove, da tudi ona skrbi zanj. Vidi se, kako se ujemata, čeprav Pavla še vedno sama skrbi zase, gre tudi v trgovino, se pelje s kolesom. Nič ji ni težko. Lepo pa je, če imaš ob sebi človeka, ki te ima rad, misli nate, te obišče, ti kaj prinese, se pozanima, kako ti je pri srcu in duši. Tone to zmore. Tudi to daje moči mami Pavli. Tudi meni jih je, obiskovalcu. Zavest in vedenje, kako ljudje potrebujemo drug drugega. Mladi starejše, starejši mlajše. Potem je laže in lepše živeti. Naj bo tako pri vseh družinah v Komendi, si zaželim. V tem letu in v prihodnje.
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič