Jezus, res si.

Če te ne bi bilo, bi te šel iskat.

Ne bi si naredil »rezljane podobe«, je tudi ne bi smel.

Če že kaj, bi prižgal svečko, saj si Ti luč,

bi pustil odprto Knjigo knjig pri Pismu Rimljanom (ali Gorjanom),

še prej pri velikem preroku Izaiju, ki te je napovedal,

zajel vodo iz »Ta žegnanega studenca«,

izpil požirek dva, si umil čelo.

Nič od tega mi ni treba.

Moram pa poklekniti na obe koleni,

Te počastiti, prositi in rotiti: Božji Sin, pridi spet v Suhadole!

Pod večer, ko se vse umirja.

Vaščani nič več ne preklinjajo.

Žene so pomile posodo in odcedile, kar je potrebno za jutri.

Glas zvona je zamrl proti Poslovni coni Komenda.

Šumenje vozil in kar je pod zemljo, inertni odpadki, nas več ne strašijo.

Nas pa nebo ponoči, ki ni več temno.

Hropemo na ležiščih,

ne nehamo trkati na vrata sv. Petra, še prej sv. Klemena, nekateri Pilata.  

Svetnikov ni več, vsi so v relikvijah, je dejal čuvar katakomb.

Vi pričujte.

Vi, ti, jaz ….

Še prvi, petnajsti in trideseti med nami se sprašuje, kaj naj naredi.

Jutri bo šel na spokorno pot.

Ve kam.

Usedel se bo na Glavarjevo skalo.

Zamislil, molil, spet zamislil, nato naprej.

Ne daleč.

Ne za Guinnessovo knjigo rekordov.

Ne v Vatikan k Fra' Francescu, v Kelmorajn ali v Kompostelo.

Šel bo do tja, kjer je grešil.  

Enkrat mora to narediti.

Ta korak k odpuščanju.

Ta poklek in to prošnjo: Odpusti!

Preveč boli.

Ne zmorem več.

K Tebi ali na vejo.

Odpusti!

Bom.

Poklekni, poglej me v obraz, potipaj, kjer mi bije srce.

Zate, za druge.

Pojdi v miru.

Odpuščeno ti je.

Kako lahke so noge odpuščajočim in odpuščenim …