Alina je imela srečo, da je vedela kam iti oz. so prišli kar ponjo. To sta že kmalu po začetku vojne naredila njena sestrična Inna, doma prav tako iz mesta Krivoj Rog, in njen mož Primož Štupar, Tomažov z Brega pri Komendi.

Po sorodnico z otrokoma sta šla celo v Ukrajino

Sklenila sta, da ji bosta pomagala. Usedla sta se v avto, se prek Slovaške odpeljala do meje z Ukrajino, jo prestopila, k sreči našla Alino in njena otroka ter jih po več zapletih pripeljala na varno v Slovenijo.

Ravnala sta v duhu prave krščanske ljubezni in blagra: Blagor usmiljenim, kajti ti bodo usmiljenje dosegli. Kljub temu, da imata sama tri otroke: desetletnega Antona, šestletnega Andreja in triletnega Aleksandra, pri njih živi Primoževa mama Frančiška (oče Anton mu je umrl že pred 24-timi leti), obnavljajo hišo, prej so hlev. »Stiska je stiska, življenja je treba reševati, pomagati,« sta rekla. »Se bomo pa malo stisnili.« In res so se v še nedodelani hiši, v kateri sta se ravno nameravala vseliti v obnovljeni del. »Bo pa to počakalo,« doda Primož. Žena Inna ga pri tem hvaležno pogleda, saj dobro ve, kaj je storil zanjo. Sin Andrej nekaj časa sledi našemu pogovoru, potem pa se gre igrat z ostalimi otroki.

»Ni lahko,« ugotavlja Primož. Njegova mama mi pozneje, ko jo zunaj na samem povprašam, preden fotografiram družini, kako je, ko jih je toliko pri hiši, prikima, da res ni lahko. Njen pogled pa mi govori, da bo po vseh življenjskih preizkušnjah zmogla tudi to. Pogled in srce dobre in ljubeče slovenske matere, ki nikdar ne kloni. Opazim, da ji je sin Primož podoben. »Dober mož, prijazen, pozoren, s smislom za humor,« ga pohvali Inna.

Tudi on ne skopari s pohvalnimi besedami glede svoje lepe ukrajinske žene: »Nikdar mi ni bilo treba previjati otrok,« zatrdi. Beseda, ki kmečkemu možu veliko pove, saj so ga klicale domače njive, veliko glav živine v hlevu, gozd in druga opravila. Pri njih mu je, kolikor je mogla, pomagala žena Inna. Kljub temu, da ni bila vajena kmečkega dela (bila je mestno dekle, stanovali so v devetnadstropnem bloku), se ni sramovala tega dela. Naredila je celo izpit za vožnjo s traktorjem, še prej za vožnjo avtomobila, kmalu zatem, ko je prišla v Slovenijo, pa tečaj iz slovenskega jezika pri Izobraževalnem centru Ceneta Štuparja v Ljubljani.

Prvič sta se srečala na Gregorjevo

Radovednost mi ne da miru, da ju, ko smo kmalu v živahnem in vse bolj sproščenem pogovoru, vprašam, kako sta se spoznala. Primož se namuzne in mi pove, da je temu botroval Slovenec Uroš, ki je polagal tlake in opravljal druga dela, k Primožu pa je hodil po zelenjavo in druge pridelke. Poročil se je z Innino sestrično Oksano. Nekoč mu Primož, malo za šalo malo zares, rekel, če pozna še kakšno tako lepo dekle, kot je Oksana. Uroš mu je zatrdil, da njeno sestrično Inno, ki je celo lepša od Oksane. In mu predlagal, da ju seznani.

Beseda je dala besedo, sledila je izmenjava naslovov, telefonskih številk, prvi pogovori. Za Primoža kar naporni, ker ni bil vešč ukrajinščine, a sta se za silo sporazumela. Pri tem si je pomagal z ukrajinsko-slovenskim slovarjem in že izdelanimi osnovnimi stavki. Inna je kot ekonomski tehnik (zaposlena je bila na pošti) znala malo angleško, dobro pa rusko, a tudi to Primožu ni kaj dosti zaleglo. Zato si je rekel: Šel bom do nje. Za prvo srečanje sta se dogovorila kar na kijevskem letališču Borispol. Imela sta precej težav, preden sta se našla, pomagalo pa je  tudi Gregorjevo, saj je tega dne – 12. marca 2010 doda in se nasmehne Inna – godoval ravno ta svetnik, na katerega se ptički ženijo. Do tega je pri njiju preteklo še nekaj časa, a prvi najpomembnejši korak je bil narejen. Temu je sledil drugi na slovensko veleposlaništvo v Kijevu, kjer so Inni izdali  vizum za Slovenijo. Z njim sta, oba skupaj, odšla kar na Primožev dom na Bregu pri Komendi. Čez tri tedne pa spet v Ukrajino. Tokrat po dokumente, potrebne za poroko, kajti Inna si je, kot večina ukrajinskih deklet, želela, da se poročita. Prav tako Primož. In res sta se. Najprej civilno – poročil ju je komendski župan Tomaž Drolec  –, ob krstu drugega otroka Andreja pa tudi cerkveno. To jima je predlagal, je postavil kot pogoj za krst otroka, komendski župnik Zdravko Žagar. Ob tem dejanju jima je rekel, da je to njegova prva poroka katoličana s pravoslavno vernico. Tega je bil zelo vesel, Inna in Primož pa tudi. Poleg njiju Innina mama Tamara, ki je ravno zaradi tega dogodka prišla v Slovenijo. Mama ji je žal že umrla, prav tako brat Vladimir, v njihovem nekdanjem stanovanju sedaj živi Innin upokojeni oče Aleksander, nekdanji poštni uslužbenec.

"Rada sem v Sloveniji, tukaj mi je zelo všeč."

Inna se je sčasoma privadila življenju v Sloveniji, pa tudi Slovencev. Pri nas ji je zelo všeč. Posebej raznolika pokrajina, zelo drugačna od ukrajinske. Tudi ta je lepa, a v Sloveniji je boljši zrak, kot pa je bil v njenem rodnem mestu, kjer je velika železarna in rudnik železove rude.

Pri Slovencih ji je posebej všeč, kako so prijazni in ustrežljivi v uradih (pohvalila je osebje komendske občine in šole), so ji pomagali pri tem, kar je potrebovala. Meni, da so bolj olikani kot Ukrajinci, bolj spoštujejo ženske, jih ne pretepajo, tudi ne pijejo toliko, posebej žgane pijače (meni sta postregla z radensko slatino, kar mi je bilo zelo všeč).

Inna kuha sama. Pol ukrajinsko, pol slovensko. Kdaj tudi njihovo narodno jed boršč. Sicer pa, kot je vajena od doma, za kosilo ob nedeljah pripravi pražen krompir, ribe, kdaj tudi posušen govej jezik, ki je v Ukrajini ena največjih specialitet. Ob praznikih speče potico, kdaj pa tudi ukrajinsko pasko – kolač.  Da kuha dobro, je videti tudi na zadovoljnem možu.

Primož mojo pripombo, da Ukrajinke poleg Švedinj slovijo kot najlepše Evropejke, nadgradi, da Ukrajinke veljajo za prve na svetu po svoji lepoti, skrbi za družino, otroke in moža. Žal jim marsikateri mož tega ne vrača z enako mero, se zapije, je grob do žene, se celo loči od nje. Pri njiju je drugače, kar je videti že na prvi pogled. Vse skupaj načrtujeta, se posvetujeta, že od začetka imata »skupne finance«. Tudi jezikov – tako slovenskega kot ukrajinskega – se učita skupaj. Primož zna že prav dobro ukrajinsko, Inna pa gladko govori slovensko. Naš jezik ji je zelo všeč, meni, da je lep.

Prednost dajeta družini

Inni se pozna, da je bila pri njih doma na prvem mestu družina. Tudi, da ni  hodila okrog, potovala. Če že gredo kam, grejo skupaj v toplice, kjer jim je najbolj všeč, otroke pa že mika tudi morje. Starše in sorodnike je obiskovala sama, razen na začetku enkrat z možem, ker bi bilo za vse zaradi oddaljenosti okrog 2000 km zelo drago. Mogoče bodo šli kdaj vsi skupaj, ko bo konec vojne. K sreči je ta zaenkrat njenemu rodnemu kraju prizanesla, ji je pa zelo hudo ob vsem, kar je zadelo Ukrajince. Tako se je že udomačila v Sloveniji, da ne misli na vrnitev, tudi če bi se mož Primož strinjal, da bi se preselila v Ukrajino. Na Bregu ji je zelo všeč. Ljudje so prijazni do nje, kot tudi drugje v komendski občini. Socialna delavka na OŠ Komenda Moste Romana Ravnikar je takoj poskrbela za to, da lahko Alinin sin Danilo obiskuje tretji razred šole v Mostah, se tja vozi s šolskim avtobusom. Sama je vesela in hvaležna uvajanja v službo natakarice, kajti denar jima bo prišel zelo prav ob treh lastnih otrocih in še dveh Alininih. Upata, da jima bodo pri tem pomagale tudi slovenske oblasti. Hvaležna sta tudi dobrim ljudem na Bregu in v komendski občini ter župniji, ter drugim, ki jima pomagajo. Upata tudi, da se bodo Alina, Danilo in Lea lahko kmalu  vrnili v svojo matično domovino. Dokler to ne bo mogoče, pa jim bosta, kolikor bo najbolj mogoče, pomagala. Skrbi ju draginja, ki jo povzroča tudi nova popolnoma nesmiselna vojna. Primoža še posebej, kako bo s kmetijo, ko se vse tako draži od umetnih gnojil dalje. Vesela sta, in zadovoljna, da je v Sloveniji vsaj mir, da nam zaenkrat še ni hudega, da živimo v lepem okolju in razmeroma varni deželi. Sedaj sta jima glavna skrb lastna in Alinina družina. Pet otrok!

Še veliko smo si povedali, a bodi zaenkrat dovolj. Mogoče še to, da je v Ukrajini glavno breme družine na materi, da je povprečna plača veliko nižja kot pri nas, nižji je tudi standard, sicer pa ni veliko razlik med nami. Pozna se, da smo Slovani. To sem videl tudi pri otrocih, s katerimi sem se hitro spoprijateljil, so bili do mene čisto sproščeni, le pri fotografiranju ne. Ob zakoncema Primožu in Inni pa sem si rekel, zakaj se ne bi pripadniki različnih narodov poročali med seboj? Posebej še verni ljudje, kot sta Primož in Inna. Katoličan in pravoslavka. Utrjevali ekumenske odnose. Njima se je to zdelo samoumevno, veselje župnika Zdravka ob njuni poroki pa je dodatno potrdilo, da sta ravnala prav, ko sta se odločila za prejem zakramenta svetega zakona, za kar se marsikateri komendski občan in Slovenec ne; najprej pa civilno poroko. Tako imata tudi to urejeno, sta mirna glede tega.  

Ob vojni v Ukrajini in stiski beguncev je prav, da pomislimo tudi na Jezusove besede: Kogar boste sprejeli v mojem imenu, boste mene sprejeli. In imamo odprte oči, ušesa in srca zanje.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič