Tek oz. hoja po poti, ki so jo markirali člani Markacijske sekcije pri Planinskem društvu Komenda, ima zanj poleg rekreativnega veliko globlji pomen. Romana je pred leti med hojo na Šenturško Goro zajela huda nevihta s točo, grmenjem, treskanjem in močnim nalivom. Ni mogel ne naprej ne nazaj. Stopil je pod drevo, si na glavo poveznil lubje in čakal, da vse to premine. Tedaj je sklenil, da bo, če bo srečno prestal to stihijo, Bogu v zahvalo postavil jaslice. Doslej jih je že petkrat nad zvonom želja nad cesto Šmartno pri Cerkljah na Gorenjskem – Viševca – Zalog pri Cerkljah na Gorenjskem oz. Tunjice. Najprej kamnite, nazadnje lesene. Značilne slovenske jaslice s hlevčkom, Sveto družino, ograjo okrog hlevčka, pastirji, ovčkami, zvezdo repatico. »Preproste, kakršne spadajo v naravo,« mi zatrdi Roman.  

Druge že leta postavlja doma v hiši. S tistim, kar sodi vanje.

Posebno zanimanje pri obiskovalcih zbujajo njegove jaslice zunaj njegovega doma na koncu Klanca v smeri proti Zalogu. Tudi te je, kot one ob planinski poti na Šenturško Goro, začel postavljati pred petimi leti. Najprej bliže cesti mimo njihove hiše, lani pa na desno stopnišče ob hiši. Predno se je lotil dela, je pogledal na spletno stran nemškega Dekoprojecta, kaj ta ponuja. Jaslične figurice v velikosti devetih centimetrov je kupil v trgovini Zvon v Ljubljani. Vsako leto jih dokupi kakšnih pet.

Sledila je ključna odločitev, kaj dati v jaslice. Roman se dobro zaveda, da je v njih prva Sveta družina, nato vse ostalo. Božič mu veliko pomeni. Zato je želel v jaslicah to tudi izraziti, z njimi poudariti, kako je pomembno, da vsaka verna družina o božiču postavi jaslice. Roman je želel to pokazati tudi na zunaj, pred vaščani Klanca in drugimi obiskovalci, ki jih prihajajo gledat, se ob njih ustavijo na sprehodih ob reki Pšati in bližnjih travnikih in gozdovih. V jaslice oz. hiške, ki jih je sam izdelal, je postavil gozdarje, čevljarje, ribiče, kmete, gojitelje ovac, koz in drugih živali. V njih »domujejo« golobi, miške, ježi  … Vsem dobro znane živali. Posebej ljube otrokom, ki zlasti radi pogledajo, kaj vse je jasličar Roman dal vanje.

Kdo se bo začudil, da je v njih toliko kamenja, posebej ploščic. Iz tega so štalce, nosilni tramovi, vrata … Romanu je kamen zelo pri srcu, ploščice, ki sestavljajo njegove mozaike. Dobro ve, da v Mediteranu domuje kamen in ne les. Tudi v Sveti deželi je bilo in je tako. Roman nič ne zavrže. Shranil je plošče, ki so ostale od zidave hiše, kar bi zavrgli v službi, on pa je vzel domov, ker je vedel, da bo to koristno uporabil. In res je pri gradnji štalic za jaslice, poteh do njih, podpornikih, ki držijo hlevčke.

Zamudnega dela, ko je treba plošče in ploščice obdelati v majhne kose, primerne za v jaslice, se loti pozimi; v drugih letnih časih ima drugačne zaposlitve in hobije. Vzame mu veliko časa, a Romanu to pomeni tudi razvedrilo po naporni služi. Tek, hoja v naravi in izdelovanje jaslic, ko ne misli na drugo, vsakdanje skrbi. Pri tem mu pomaga Mark Koritnik, sosedov sin osnovnošolec. Roman ga kdaj kar pokliče, je vesel, da svojih spretnosti uči še koga drugega. Ima pravi pedagoški čut.

Ko občudujem njegove jaslice, pa tudi številne uokvirjene mozaike, na katerih je še posebej rad upodabljal želvo, si Roman zaželi, da bi znala njegovo delo ceniti tudi sinova Domen in Matej in vnukinja Mia. Globoko se strinjam z njim, ko vidim, koliko moči, volje in ljubezni, pa tudi ročne spretnosti, je vložil v izdelovanje jaslic ter večje in manjše mozaike v hiši. V obdelavo kamna, čeprav je Slovenija domovina lesa. Vendar tudi kamen »oživi« pod spretnimi prsti, lahko veliko pove človeku. Vsi vemo, da je potreben pri zidavi, manj pa se zavedamo, da človek, ko si iz njega zgradi dom, ne sme imeti kamnito srce. Jasličar Roman ima zelo toplo, čuteče srce, z veliko ljubezni do narave in soljudi, vrta, dreves v njem, gibanja v naravi. Ta mu to tudi vrača, Roman pa izraža v mozaikih in jaslicah. In mu je prijetno, saj je, kamorkoli pogleda, kaj njegovega, plod njegovega ustvarjalnega duha in zamisli.

Ko si seževa v roke, mu zaželim, da bi bilo še dolgo tako in da bi s svojimi talenti bogatil najprej lastni dom, nato vaščane Klanca, vso komendsko občino in župnijo.  

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič